Plezanje je v njuni družini način skupnega preživljanja časa. Celotna šestčlanska družina je aktivna in najraje so skupaj v naravi. “Peter je dober zgled za vse nas, veliko hodi peš, se ne vozi z dvigalom, dan začne z uro vadbe,” pravi žena Irena.
Za ogled fotogalerije kliknite tukaj
Nad plezanjem so navdušeni tudi vsi štirje otroci in Peter se veliko posveča raziskovanju delovanja možganov in svoja spoznanja z veseljem vključuje v svoje treninge. “Naloga staršev je najti otrokom primerno okolje za njihovo rast in razvoj, kjer imajo podobne vrednote kot doma,” povzemata Mrakova.
Začetek na duhovnih vajah
Irena in Peter Mrak sta se spoznala kot študenta v Ljubljani, ko sta obiskovala skupino Zorenje pri patru Vitalu Vidru. “Najina zveza je prerasla iz prijateljstva, prvi korak se je zgodil na duhovnih vajah v tišini na Pohorju, ko sva skupaj opazovala srne,” se spominja Irena.
“To je bil čas, ko sva se veliko pogovarjala, se sprehajala, pogosto sva ostala skupaj še po skupini in se družila. Tudi pri zadnjem izpitu na fakulteti za šport, plesu, mi je bila Irena zelo v pomoč, da so koraki lažje stekli,” se teh časov z veseljem spominja tudi Peter.
V Ljubljani nista bila dosti časa, saj je Peter končal študij in dobil službo. Zato sta si tudi začela ogledovati, kje bi se ustalila. Peter sicer izhaja iz Tolminskega, Irena pa iz Poljanske doline, ampak šla sta za soncem in plezalnimi stenami in pristala v Novi Gorici. Peter ima tu že 16 let plezalno šolo, prej je učil kot športni učitelj.
“Vse se je res lepo uredilo, pred poroko ni imel nobeden od naju zaposlitve, dva tedna po poroki pa sva že oba delala, našla sva si skupno stanovanje,” pripoveduje Irena. V pomoč jima je bila šola za zakon, kjer so odpirali raznolike teme za pogovor. To je bila dobra popotnica za trden zakon.
Tako sta se tudi odločila, da z otroki še malo počakata, da se najprej navadita eden na drugega. “Spomnim se izkušnje spontanega splava, ki sva ga nato predelovala na zakonskih duhovnih vajah. Tam sem prvič jasno začutila tudi najinega Boga, da nisva verna samo vsak zase, ampak da se počasi rojeva nekaj najinega,” razlaga.
Ustvarjanje družine
“Potem je šlo naprej vse zelo spontano. Ob vsakem rojstvu smo si vzeli tisto leto za dojenčka, je bilo pa to leto bolj bogato tudi za starejše otroke. Sploh prej, ko je Peter poleg plezalne šole učil tudi v šoli, je bilo kar veliko usklajevanja. Na začetku je bilo bolj sproščeno, sploh pri prvem otroku. Pozneje je tudi Peter prevzel večjo vlogo v družini, ko je pričel s svojo plezalno šolo kot svojo glavno zaposlitvijo. Sva pa tudi izkoristila možnost dela za skrajšan delovni čas. Vedno sva gledala, da smo čim več skupaj in da imava hkrati tudi čas ena na ena z otroki,” razlagata o svoji družini.
Danes imata štiri osnovnošolske otroke, razporejene med prvim in devetim razredom.
Čas vsak zase in za njiju si tako vzameta bolj dopoldne, ko imata največ časa za skupen obrok, za sprehod, pogovor. Pravita, da je to najbolje naložen čas. “Letno greva tudi na duhovne vaje za zakonce, tudi dvakrat na leto, kar nama pomaga, da sva bolj povezana in usklajena. Mesečno imava srečanja zakonske skupine v Ljubljani in po navadi izkoristiva tudi ta čas vožnje tja in nazaj, da predelava določene teme,” pripovedujeta o svojem zakonu.
Plezanje za celo družino
Glede na to, da je bil Peter prej aktiven plezalec in zdaj vodi svojo plezalno šolo na Goriškem in Tolminskem, je cela družina zelo aktivna. To, da gredo kam peš ali s kolesom, je popolnoma normalno. Tudi doma so vedno imeli raje blazino, drog med vrati in kakšno vrv kot televizijo.
“Spomnim se nenapovedanega obiska patronažne sestre pri prvi hčerki, ki je bila zelo vesela, da se je dojenčica igrala na tleh. Dati otrokom možnost gibanja, saj je to že v njih, vse jih vabi k temu, da so aktivni. Peter je sploh dober zgled za celo družino, da nam je vsem to postalo naravno,” pravi Irena.
Danes vsi štirje otroci hodijo v Petrovo plezalno šolo, tako da se z očetom srečujejo tudi popoldne. Ko so bili mlajši, je imel tudi gibalne vadbe za otroke skupaj s starši, kjer se je osredotočal na celostni razvoj motoričnih sposobnosti otrok in posledično na razvoj otroških možganov.
“Poleti gremo družinsko v plezališče, na plezalne kampe. Tudi v naravo gremo zelo radi, ne samo na plezanje. Pomembno mi je, da se otroci znajo orientirati v naravi, da znajo zakuriti, narediti kaj iz naravnih materialov, se igrati ob vodi. To jih vedno pritegne, čeprav imajo manj možnosti in kdaj jih je treba malo bolj usmeriti v to,” razlaga Peter.
Sicer je družini zelo blizu montessori pedagogika, vsi otroci so namreč obiskovali župnijski montessori vrtec in mlajši trije zdaj tudi šolo Svet montessori. Tudi Peter se zelo poglobi v svoje treninge, saj želi, da svoja znanja otrok lahkotno prek igre preda in da potem to izvajajo tudi doma s starši.
Da bi si bil s svojimi otroki in varovanci iz šole še bližje, je osnoval tudi online program Kot Peter Klepec, saj jim je želel dati nekaj trajnejšega, da bi cele družine živele aktivno življenje, jih spodbuditi k gibanju, razvoju vseh mišic, da se med sabo bolj povežejo, dobijo kakšen navdih za izlet in podobno.
Najti okolje, ki podpira
Blizu so jim tudi skavtske vrednote, tudi na poletnih taborih želi Peter otroke navdušiti za naravo. Pravi, da mu ni problem deliti svojega znanja z drugimi, da želi navdihovati druge k športu, gibanju. Tudi stalno izobraževanje obeh zakoncev Mrak na teh področjih je del tega.
“Tudi v službi v lekarni z veseljem to širim, povem in pokažem, če kdo potrebuje. S hvaležnostjo gledam na to, koliko stvari je Bog položil v naše telo, imamo jih zato, da jih uporabljamo. Res me vedno znova očara, kako dobro smo narejeni, kako je vse dobro zamišljeno,” pravi tudi Irena.
Razne skupine za podporo so gotovo obogatitev, kar ji je v pomoč kot mami, partnerki in ženski. “Če smo pri tem iskreni, je to res vrednejše in pristnejše kot, recimo, družabna omrežja,” dodaja.
Zagovarjata, da smo starši tisti, ki izbiramo otroku družbo, ki se čim bolj sklada z vrednotami, ki jih živimo. To sta storila že z montessori okoljem, kjer sta čutila, da se šola in dom podpirata in dopolnjujeta.
“Ko so otroci starejši, pa je zagotovo potrebno tudi zaupanje, da se bodo s svojo popotnico, ki smo jim jo dali, dobro znašli. Da bodo znali priti nazaj na pravo pot, čeprav bodo kdaj skrenili z nje,” skleneta svojo modrost.
“Tudi pri plezanju se opazi ta razlika, da so praviloma otroci s podeželja v smereh, kjer je potrebna vztrajnost, boljši. Tudi otroci iz večjih družin so uspešnejši, ker imajo že doma okolje, ki ga sicer težko poustvariš. Sploh vzgojnih situacij je v manjših družinah manj. Včasih je tudi lažje imeti več otrok. Vsekakor niso samo obremenitev, ampak so tudi prednosti za otroke. Ker so štirje, ne moraš vedno vsega obvladati in predvideti, in potem se počasi naučiš izpuščati in jim zaupati,” dodaja Irena. “Tudi na treningu jih včasih kar malo pustim, da vidim, kako dobro se sami znajdejo,” doda še Peter.
Zaupati vase in otroku
Peter kot trener zaznava tudi spremembe med otroki skozi čas: “Na predstavitvah v vrtcu se opazi zadržanost do vadbe, da je vzgojiteljice bolj strah, vse je nevarno. Na treningih opazim, da potrebujejo več časa, da se odzovejo, za podajanje navodil in priprave. Zadovoljen sem, da sem se na področju motivacije veliko naučil, kako jih pritegniti, a so še stvari, ki jih moram usvojiti. Je kar umetnost biti zbran ob vseh njihovih reakcijah.”
Opaža, da so razlike med otroki vse večje, da so dobri le še boljši.
“Če želiš biti aktiven, je povsod veliko možnosti, tako na vasi kot v mestu. Tu je bolj izziv, kako otrok ne obremeniti preveč z vsemi obveznostmi, da jim še ostane čas za prosto igro. Zlata sredina je verjetno rešitev in včasih je res umetnost, kdaj poseči vmes, kdaj jih pustiti pri igri, kdaj zahtevati, da se držijo urnika, in kdaj se jim prilagoditi. Najprej je treba zaupati vase in otroku ter potem izhajati od tu naprej,” skleneta Mrakova.
