“Medalj imam več, kot jih trenutno lahko preštejem na prste rok. Imam namreč le dva.”

Ko ljudje pomislimo na slovenski šport in naše športne ase, večina pogosto pozabi, da v svetu športa obstaja še en spekter disciplin, ki velikokrat ne dobi dovolj pozornosti – parašport in mladi parašportniki, ki prav tako trdo garajo za priložnost nastopanja na tekmovanjih.

Tokratni gost oddaje je Tim Žnidaršič Svenšek, ki smo ga na Aleteii že predstavili. Slovenski paraplavalec je član ekipe, ki je Slovenijo zastopal na paraolimpijskih igrah v Tokiu. Njegova življenjska pot je vse prej kot običajna, kar pa Tima nikoli ni ustavilo pri doseganju izvrstnih dosežkov, ki bi bili v ponos vsakomur. Oglejte si celotno epizodo:

Tim se že od rojstva spoprijema z genetsko anomalijo rok, pojavom, ki ga trenutno deli s sedmimi ljudmi po svetu. "Vsak ima drugačno obliko," je v oddaji povedal Tim: "Jaz sem edini, ki ima skoraj oba (prsta na roki) podobna." Tima njegova anomalija pravzaprav v veliki meri ne ovira, saj ima rad izzive.

V pogovoru nam je povedal, da za pomoč nerad prosi, vendar jo sprejema in razume: "Ljudje se razlikujejo. Nikoli ne veš – vedno je dobro vprašati človeka, ali potrebuje pomoč, ni pa dobro siliti v osebo."

Tim se je v zadnjih šestih letih uspešno udejstvoval v plavanju, ki ga je popeljalo tako na državne in mednarodne plavalne bazene kot tudi na paraolimpijske igre v Tokiu 2020. Tim je v oddaji povedal, da je bila izkušnja zanj nepozabna: "V trgovini s spominki sta mi trenerka in bivši trener kupila nagrado – majico, za spomin na tekmovanje."

Še bolj kot tekmovanja pa so se Timu v spomin vtisnila prijateljstva, ki jih je sklenil po poti. Njegov vzornik Phelipe Rodrigues, ki ga je spoznal še kot otrok, ga še vedno na vsakem tekmovanju ogovori. To ni bila izjema niti v Tokiu. "Temu se reče pravo prijateljstvo," je dejal Tim.

Za Tima plavanje pomeni zares trdo delo. "Trenutno tedensko treniram devetkrat in teh devet treningov naredim v petih dneh, kar je v bistvu kar naporno." Tim je razkril tudi, da konci tedna zanj pogosto niso prosti, saj je takrat čas za tekme, ki jih bo sčasoma več.

"S trenerko smo na zadnjem tekmovanju ugotovili, da bo treba število tekem povečati, ker vsak štart, ki ga naredim, zbije tremo." Tim vseeno z veseljem trenira, pa tudi če to pomeni vsako jutro vstati ob štirih. "Meni to ni problem, ker vem, da če ne bom jaz nekaj naredil za svoje telo, potem ne bo nihče."

S trdim delom pa pride tudi natrpan urnik. Timov povprečen dan se je v času srednje šole začel ob šesti ali sedmi uri s treningom, ki mu je po uri in pol dvakrat na teden sledila še ura v fitnesu. Ob 11. je prišel v šolo in vsak dan zamudil med eno in štirimi urami pouka. Tim je v oddaji humorno priznal: "Bolj ali manj sem šprical šolo, ampak sem imel upravičen razlog."

Njegov največji izziv je v resnici bilo pridobivanje zamujene snovi. "Sošolci so rekli, da nimajo časa ali pa da pozabijo […] in ni čudno potem, da niso mogli dati zapiskov. Sem pa vesel, da sem končno končal srednjo šolo, ker je zelo težko uskladiti šolo, treninge, čas zase …"

Timovi dosežki so pokazatelj njegove predanosti športu. Na vprašanje o količini osvojenih medalj je hudomušno odgovoril: "Več, kot jih lahko preštejem na prste, ker trenutno imam samo dva!" Niso pa medalje edini pokazatelj uspeha. "Jaz sem že samemu sebi rekel, ko sem bil majhen, da ne tekmuješ zato, da dobiš neko priznanje, medaljo, ampak tekmuješ zato, ker v tem uživaš." 

Temu primerno se Tim ne obremenjuje preveč, ko ima slab rezultat. Včasih se je spraševal: "A je sploh vredno trenirati ali je bolje, da se ustavimo, da naredimo pavzo? Potem pa sem ugotovil, da sem morda imel samo slab dan – morda bo naslednjič bolje. Bomo še malo trenirali, pa bo bolje."

Tim je mnenja, da so prepreke le v posameznikovi glavi in da ne obstaja prepreka, ki je s trudom in delom ni mogoče preplezati. Timov cilj biti top osem na paraolimpijskih igrah še živi in z njegovo delovno etiko so njegove sanje v dosegu rok. "Če te nekaj veseli, moraš pri tem vztrajati in se ne ustaviti." Pred Timom je še veliko dela, a on se ne da.