Tamara Andrašič – lepotica mediteranskega videza, čeprav je “prlečka”, kot si pravi sama. Njenih 35 let bi po izkušnjah, ki jih ji je nasulo življenje, mirno strnili v kake dve do tri običajna življenja posameznika. Kovčke je pogosto pakirala in se selila, 20 let je “gostovala” na Štajerskem, vonj morja pa jo je zvabil na Obalo, kjer je že sedem let.
Kaj še počne? Je predavateljica podjetjem s področja razvoja čustvene inteligence, psihoterapevtka z logoterapevtskim pristopom, avtorica knjige Zaupaj življenju, v prostem času slika in vrtnari, je strokovna vodja onkološke podporne skupine v Kopru … Na kratko.
Predvsem pa oseba, ki še bolj kot z osebno trnovo potjo osupne s svežino in nabitim optimizmom.
Življenje na nekatere sipa obilno
Tako dobre, pa tudi na prvi pogled grozne preizkušnje. Študij je ravno končala, ko so se pojavile skrbi v zvezi z boleznijo. Kot da jo je življenje pripravljalo na to. “Logoterapija je življenjska drža, spremeni te. Dejansko mi je pomagala bolje povezati se s svojim srcem, prej sem samo mislila, da vem, kaj to je.
Prepoznala sem škodljive vzorce, prepričanja in našla vzroke in odgovore. Vse to pride z namenom, da jih odstraniš. Znaš poslušati srce, telo, intuicijo in to tudi upoštevaš. Opazovati začneš svoje misli, čustva in občutke, ceniš lastno vrednost, se naučiš reči ne brez občutka krivde in slabe vesti.
Menim, da je predvsem potrebno upoštevati osnove: ko si lačen, ješ, ko si zaspan, greš spat, ko te na malo ali veliko potrebo, to narediš … Sliši se morda smešno in tako zelo preprosto, ampak že pri najosnovnejših stvareh pogosto pademo na izpitu. To je že povod v bolezen.
Danes je vse usmerjeno v hitrost, vse je dosegljivo na klik, ni več potrebno čakati za nič in se tega odvadimo, tako hitro pademo v to kolesje, da imaš občutek, da vse moraš, da boš nekaj zamudil, da je treba biti pri vsem zraven, da enostavno moraš biti hiter in odziven, vsakič na voljo …
Vse to je za telo stres, z leti se kopiči in to dobimo potem z obrestmi nazaj. Sanira se najprej posledice, kje pa je šele vzrok!” že na začetku pogovora nakaže, v katero smer bo pogovor tekel.
Kako se je začela njena kalvarija z zdravjem
Več let se je nabiralo. Stres, tempo, kariera, dokazovanje, ugajanje pričakovanjem okolice in nezmožnost reči ne … Menstruacijo je izgubila za skoraj eno leto. Nadaljevalo se je s slabim počutjem. Pozneje, ko se je menstruacija vrnila, so bile bolečine nepredstavljive.
“Naenkrat sem bila tako napihnjena, kot bi bila v petem mesecu nosečnosti, dobila sem visoko vročino. Vedela sem, da je nekaj zelo narobe.” Spakirala je in se odpeljala v bolnišnico. Zdravniki niso vedeli, kaj ji je, razen da ima diabetes, ki je njen spremljevalec že od devetega leta starosti.
“Težko je bilo, soočala sem se strahom, ali bom sploh preživela. Na pregledu so našli ogromne endometriozne ciste na obeh jajčnikih, tudi prognoza je bila obupna: naj bi bilo nekaj na pljučih, pa na jetrih, imela sem nizek pritisk in visok krvni sladkor, pet centimetrov veliko tvorbo na trebušni slinavki … Dejansko niso vedeli, kaj narediti, kako se vsega tega lotiti.”
Psihično takrat ni bila v redu. Leta 2018 so jo prvič operirali zaradi endometrioze.
“Ko so odstranili žarišča endometrioze, sem kljub operativni bolečini takoj čutila olajšanje. K sreči so ugotovili, da na jetrih in pljučih ni nič, skrbel pa jih je tumor. Dejansko mi je endometrioza rešila življenje, zaradi te bolezni so mi našli maligni tumor trebušne slinavke. Stara sem bila 29 let.
Tovrstni rak je pri tej starosti res nepričakovan, statistično jih je tako mladih s takšno diagnozo približno dva odstotka. Pred drugo operacijo sem se psihično umirila, pomirila z dejstvi in si pri sebi rekla: ‘Bog že ve. Kdo pa sem jaz, da bi bolje vedela od Njega, kaj je zame najboljše? Zaupam življenju, kar bo, pa bo.’
Ko pomiriš notranje stanje, ti je dosti lažje. Moraš predati nadzor, ni druge. Bilo je težko, po drugi strani pa sem vedela, da bo tako, kot mora biti. Če je prišel moj čas, bom pač umrla. Sprijaznila sem se tudi s to možnostjo.
Odstranili so mi tumor in vranico, ki je bila že prizadeta, ter 25 bezgavk. Tumorni markerji so bili ekstremno visoki, zdravnikom se je zdel moj primer zanimivo nenavaden in eksotičen. Po operaciji so vrednosti markerjev začeli upadati. Nobenih komplikacij ni bilo. Tretja operacija pa je bila najbolj obsežna in nevarna, trajala je okoli sedem ur.
Endometrioza je bila spet na desnem jajčniku, ki so mi ga odstranili, nekaj je je bilo tudi na levem, razširila se je tudi na črevesje, ki so mi ga odstranili sedem centimetrov, vzeli so mi slepič …
Ob meni je bil tim specialistov z različnih področij. To se je dogajalo leta 2021. Še vedno niso vedeli, ali je slinavka povsem v redu. Jaz sem v sebi vedela in predvsem verjela, da bo vse v redu.
Psihično stanje je izjemno pomembno, kakšno je, naši občutki in vera. V logoterapiji temu pravimo prazaupanje. In res je bilo vse v redu. Moj pritisk se je po tej operaciji stabiliziral, povprečje sladkorja pada, tumorni markerji so še vedno v redu.
Ravno pred enim tednom sem bila pri kirurginji na pregledu in mi je rekla, da sem presenečenje njene kariere. V trebušni votlini je bilo vse prepleteno, med seboj zlepljeni organi zaradi endometrioze. ‘Neverjetno, kaj vse je pri vas bilo in kako ste zdaj v redu,’ mi je rekla zdravnica.”
Sprožilci bolezni
Tamara meni, da so bolezni, ne samo endometrioza, v povezavi s travmo, z nečim, kar tlačimo v sebi in nočemo tega pogledati, vedeti, kaj bi bil vzrok. Vendar tam je tudi rešitev. Lahko je to neka grda izkušnja, ampak treba se je spustiti v to, pove.
“To kar naprej buta ven in te ne spusti naprej. Pri meni je bilo povezano z izkušnjo spolne zlorabe v mladosti, ker je nisem predelala, potlačila sem jo, z nasiljem v družini in nepredelavo čustev ter mojimi preteklimi partnerskimi razmerji, v katerih nisem videla svoje vrednosti. Predala sem moč drugim.
Danes nikogar za to ne krivim, sama sem morala ugotoviti, zakaj se ne cenim, zakaj se nimam rada, zakaj vse dopuščam, se razdajam … in potrebno je bilo prevzeti odgovornost za svoje življenje. Odgovornosti ni enostavno prevzeti, vendar na drugi strani nam prinaša svobodo in je vredno prijeti bika za roge.
Vzrok velikokrat najdemo v nepredelanih zgodbah iz primarne družine, v prepletu z okolico in v lastni slabi samopodobi, iz tega sledijo in se razvijejo travme, strahovi, fobije, bolezni … vedno je nekaj v ozadju in potrebno je najti izvor za bolezen.”
Kakšna spoznanja so izšla iz njenih težkih življenjskih izkušenj?
“Veliko zavedanje, kako je življenje dragoceno, koliko se človek zmore samopreseči in koliko potegniti iz sebe, če se tako odloči. Naučila sem se potrpežljivosti in ugotovila, kaj so moje prioritete in vrednote, ki jim želim slediti.
Vprašanje, na katerega si je dobro odgovoriti, je: Kaj je tisto, kar je zame zares pomembno? Človek mora pa tudi v nekaj verjeti, imeti neko tolažbo in zavetje, seveda, vendar se je pomembno naučiti, kako biti sam sebi najboljši motivator, ni ga guruja, knjige, tečaja, česarkoli, ki te bo rešil, če za to ne boš sam nekaj naredil. Samo sam sebe lahko rešiš.”
Zanimalo me je, od kod pride občutek, ko v sebi globoko veš, da bo vse v redu? Sogovornica pove:
“Težko je opisati z besedami, to je čutenje, to čutiš. V sebi čutiš pomirjenost, kot bi zunaj vse norelo, ti si pa v redu. Kot bi bili v zabaviščnem parku tik ob ‘ringlšpilu’, vse se vrti, vsi tulijo, ti pa sediš tam na klopici in si v redu, miren. Sediš, opazuješ in ješ sladkorno peno, medtem ko vse okrog tebe frči in nori po zraku. Zavedanje, da obstaja resna nevarnost, da se ne bo izšlo, seveda obstaja, imaš pa zasidran občutek zaupanja in ti je lažje.”
Občutek mirnosti, zaupanja se izgradi in nauči z vajo, treningom, ne pride z danes na jutri, vendar Tamara pravi, da se absolutno da.
“Najpomembnejši je notranji mir, saj ko si v sebi miren, je zunaj vse v redu: si zdrav, lahko delaš, vse je možno. Če pa smo nemirni, razpršeni, ne gre nič tako, kot bi moralo iti. Umetnost je najti način, ki te pomiri. Najdi ga in ko ga najdeš, samo vadi. Mi spreminjamo svoj odziv na situacije, saj ne spreminjamo sebe. Mi smo čudoviti takšni, kot smo.
Spreminjamo navade, prepričanja, tradicije, vzorce, to odstranjujemo, na drugi strani pa krepimo to, kar nam koristi. Najti je treba pomiritev in biti prisoten tu in zdaj. Umiritev je rešitev.” In še lažje nam je, če smo zmožni vključiti in uporabljati humor.
Endometrioza ima velik vpliv na rodnost
Tudi tega področja sva se dotaknili, saj si marsikatera ženska želi imeti otroke. Omenjena bolezen še prerada zaduši ta hrepenenja, saj pogosto vodi v neplodnost.
“Letos bom stara 36 let. Prav pred kratkim mi je ginekologinja rekla, da je glede na diagnozo endometrioze in prisotnosti enega jajčnika izjemno majhna možnost naravne zanositve, da bi bil to čudež. Ampak jaz sem že tako ali tako en čudež, tako da kdo ve. Še vedno je možno in če mi je vloga mame namenjena, se bo zgodila in jo bom z veseljem sprejela.
V meni je bila vedno želja po materinstvu, čeprav imam od nekdaj nek iracionalen strah pred porodom. Povedala mi je, da je pri meni vse visoko rizično, predvsem zanositev in donositev zaradi sladkorne bolezni, tudi porod, čeprav naj bi bila ta faza še najmanj tvegana. Kar bo, pa bo.”
Bog mi je v življenju do zdaj vedno, res vedno pokazal, da tako kot je, je zame najboljše in prav. Včasih ne razumemo vsega takoj, odgovor morda prejmemo šele čez nekaj let, včasih nikoli. Ni nam treba vsega vedeti in razumeti. Tudi tako je v redu.
Hvaležnost je podlaga, ljubezen je zdravilo
To je naslov enega Tamarinih blogov. “Tako klišejsko se sliši, vendar je to resnica, da ko si hvaležen za vse, kar imaš, kar si in kar že je, je tega samo še več. Ko obrnemo pozornost na dobro, se to pomnoži. Prav nič ni samoumevno. Če izvajaš hvaležnost na kakršenkoli način, imaš pri sebi vedno mo(go)čno orodje, ki ti lahko pomaga.
Kot terapevtka pogosto svetujem, da na listek zapišeš vsak dan eno stvar, za katero si hvaležen, in ta listek vržeš na primer v kozarec od vloženih kumar. Ko si žalosten, preberi kaj s teh listkov, ki se nabirajo v kozarcu. To te takoj dvigne.
Zaradi današnjega tempa ljudje velikokrat tudi pozabimo, na kaj vse smo lahko ponosni in kaj vse lepega se nam je zgodilo. Ta kozarec kasneje ni več le kozarec za vlaganje kumar, ampak postane močno orodje.”
Zanimalo me je tudi, ali je njena knjiga za naslovom Zaupaj življenju nastala na podlagi njene strokovne usmerjenosti ali osebnih izkušenj.
“Na podlagi osebnih izkušenj prek moje zgodbe. V knjigi je en del namenjen partnerskim razmerjem in opisuje moje drastične izkušnje in kako sem se iz tega izvila, drugi del je o poslovnem svetu, o karieri, namreč dvakrat sem pregorela, ter nasveti preko 21 korakov, kako se pomiriti in krepiti zaupanje v življenje in vase. Knjiga je že mnogim pomagala.”
Za konec najinega pogovora …
… pove, da je zdaj zdrava, pomirjena, v sprejemanju sebe. Polovično je v pokoju, drugo polovico opravlja delo, ki jo izpolnjuje, ima svoje podjetje. Njeno partnersko razmerje je točno takšno, kot si ga je vedno predstavljala in želela.
In doda: “Lahko nam vzamejo organe iz telesa, ne morejo pa nam vzeti naše duše. Lastna življenjska drža je pomembna, notranji mir, iskanje smisla, pogum, zaupanje in vera.”
In še češnjica na vrhu smetane: zaupa mi, da pogosto kaj prebere na Aleteii, da je pred enim letom pomislila, da bi pa tu prav rada povedala svojo zgodbo. No, pa naj kdo reče, da se čudeži ne dogajajo …
“Ljubim in praznujem življenje kljub vsemu, kar je bilo. Nismo to, kar se nam je zgodilo, ampak smo to, kar se odločimo postati. Svoje zgodbe delim zato, da poudarim, da imamo lastno voljo in svobodno izbiro in vse te ‘osnove’, o katerih govorimo, so zelo pomembne za naš mir, zadovoljstvo, ljubezen in zdravje v življenju. Delim zato, da veš, da se da in da nisi sama.”
