Mirnopečanka Laura Pust si bo lansko poletje gotovo zapomnila po humanitarno-medicinski odpravi v Zambiji, kamor je odšla s še štirimi kolegi. V tamkajšnji bolnišnici je opravljala prostovoljno delo na pediatričnem oddelku, operativne dneve pa je preživela na kirurgiji. “Nikoli v življenju me še ni tako zeblo kot v Afriki,” je v smehu delila le enega od njenih vtisov po nepozabni izkušnji. Trenutno Laura, mlada zdravnica, opravlja kroženje po bolnišničnih oddelkih, v prostem času pa se navdušuje nad športom in umetnostjo nasploh.
Laura, se je ideja o tvojih prostovoljskih izkušnjah v tujini morda porodila že leta 2019, ko si prehodila Camino? Kakšne spomine imaš na to pot?
Obe izkušnji sta zelo unikatni. Camino sva prehodili skupaj z mojo mami in predstavlja bolj duhovno pot, veliko je telesnega gibanja, spoznavaš svoje zmožnosti. 10-kilogramskega nahrbtnika, ki sva ga vsak dan nosili na hrbtu in je bil kot nekakšna polžja hišica, sva se hitro navadili in po nekaj dneh dobili občutek, da nosiva mnogo manj.
Na pot lahko gledaš kot na nekakšno raziskovalno igro, saj iščeš rumene puščice in školjke ter hodiš za njimi do cilja. Ko zaposliš misli na drugačen način, malce izklopiš svojo realnost. Tam sva praktično srečevali cel svet, ljudi različnih kultur in celin … Vendar vsi z enakim ciljem – priti v Santiago de Compostela.
Po drugi strani smo bili v Afriki na stalni lokaciji v majhni vasici in smo radovedno opazovali drugačen košček sveta in se vklopili v njihovo kulturo, kar je bila zame najbogatejša kulturna izkušnja v mojem življenju do sedaj.
Kaj ti pomeni prostovoljstvo, ki si mu predana že več let? Kje si delala kot prostovoljka?
Všeč mi je pomagati ljudem. Prav tako mi je bilo všeč študirati medicino, to so bile moje sanje. Izjemno se mi zdi prav to, da sem lahko na odpravi združila prostovoljstvo s tem, za kar se učim in kar postajam.
Prostovoljka pa sem od srednje šole. Najprej sem se vključila v Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, kjer sem otrokom pomagala pri domačih nalogah in pri učenju slovenščine. Obiskovala sem tudi starejšo gospo brez svojcev v domu starejših občanov. Ob dnevu za spremembe sem z ekipo dijakov režirala gledališko predstavo za starejše občane. Med študijem sem se preko OZ Rdečega križa Novo mesto vključila v poletna letovanja za otroke, dve poletji sem bila tudi prostovoljka v Lunini vili. V sklopu študija pa sem sodelovala pri projektu Medimedo.
Na humanitarno-medicinsko odpravo v Zambijo ste se z ekipo odpravili lani poleti, priprave pa so se začele že veliko prej. Kaj vse so vključevale?
Prvi pogoj za takšno odpravo je, da med študijem opravimo izbirni predmet Tropska medicina. Izvajajo ga zdravniki specialisti, ki so pozneje tudi mentorji tropskih odprav. Posebej pripravijo še obvezna izobraževanja za vse, ki gredo na odpravo.
Zbirali smo prostovoljne prispevke za zambijsko bolnišnico. Prek socialnih omrežij smo želeli ljudem približati, kaj bomo počeli na odpravi in se pozneje tudi javljali iz Afrike. Poleg tega smo se pripravljali tudi s pridobivanjem čim več medicinskega znanja z volontiranjem v slovenskih bolnišnicah pod mentorstvom zdravnikov specialistov.
Pred odhodom smo poskrbeli za cepljenje pred različnimi boleznimi po priporočilih ambulante za potovalno medicino, s seboj pa smo vzeli antimalarična zdravila.
Upoštevala sem tudi nasvet mentorice, ko nam je rekla, da je dobro, da se pred odpravo naučimo peči kruh, saj smo v naši hiški imeli pečico. Tako sem šla do babice in jo prosila, naj me nauči speči kruh in štrudelj. Med drugim je bil moj cilj, da v Zambiji poleg kruha spečem domač štrudelj, kar mi je z nekoliko prilagojenimi sestavinami tudi uspelo. Ker pa učenec hitro postane tudi učitelj, sem v Zambiji učila peči kruh tamkajšnjega zdravnika, ki je želel pripraviti presenečenje za svojo ženo.
Kako so vas sprejeli domačini v Zambiji?
Ljudje tam so zelo dostopni in topli, pripravljeni so pomagati. Zaposleni v bolnišnici so nas lepo sprejeli. Vsak dan smo imeli tudi obiske okoliških otrok, ki so se prihajali igrat z nami. Pred našo hiško so lahko barvali pobarvanke in risali, igrali nogomet, plesali.
Njihov uradni jezik je sicer angleščina, ampak ne znajo vsi angleško, saj imajo veliko svojih afriških jezikov. Z zaposlenimi v bolnišnici ni bilo težav sporazumevati se, prav tako ne z večino otrok. Na splošno smo lahko skomunicirali, kar smo hoteli, včasih pa smo imeli tudi kakšen “posrečen” šum v komunikaciji. (smeh)
Kako pa so potekali vaši dnevi tam?
Delali smo na bolnišničnih oddelkih, kot smo se razporedili na začetku. Ob torkih in četrtkih so bili predvideni operativni dnevi. Ob sredah popoldne pa smo imeli očesno kliniko, kjer smo pacientom določali dioptrijo in jim podarili očala, ki smo jih prinesli seboj. V primeru nujnih stanj, ki so bila najpogosteje posledica prometnih nesreč, so nas poklicali na urgenco. Tako se je tudi začela naša odprava: ko še nismo niti dobro spoznali bolnišnice, se je zgodila huda prometna nesreča in nas je glavni zdravnik klical, naj pridemo pomagat.
Kdaj smo tudi popoldan ali zvečer samoiniciativno hodili nazaj v bolnišnico preverjat kritične paciente. Opekline in druge zahtevnejše rane je na primer treba previjati na dva dni, kar je pogosto padlo na vikend. Večinoma pa smo imeli med vikendi čas za počitek. Na lastne stroške smo tako šli tudi na izlet na Viktorijine slapove in v nacionalni park Kafue.
Kaj te je še posebej nagovorilo, kateri dogodek ti najbolj ostaja v spominu?
Z bolnišničnega dela mi je zagotovo najlepši dan, ko sem pod budnim očesom tamkajšnjega zdravnika in mentorja prvič samostojno opravila zahtevnejši operativni poseg.
Nepozaben pa mi je tudi večer, ko smo za okoliške otroke organizirali kino pod zvezdami. Vodjo bolnišnice smo prosili za izposojo projektorja, napekli smo kokice, risanko pa smo predvajali kar na zid naše hiške. Prišlo je ogromno otrok, bil je res nepozaben večer.
Za kaj si je tvoja ekipa prizadevala med bivanjem tam, kar zadeva stroko?
Želeli smo se čim bolj vključiti v njihovo delo, jim pomagati na bolnišničnih oddelkih, v operacijski dvorani, se naučiti tudi novega medicinskega znanja, ki so ga nam predajali tamkajšnji zdravniki. Mnogo smo se morali naučiti tudi zaradi drugačnih pristopov, predvsem zaradi manjših možnosti laboratorijskih in drugih preiskav. Prav zato se morajo zdravniki tam veliko zanašati na klinični pregled pacientov, za kar pa imajo zelo natančno in iznajdljivo oko.
Pripravili smo sklope izobraževanj za zaposlene na temo oživljanja, pristopa do poškodovancev, sterilnosti v medicini in uporabe sodobnih oblog za rane, ki smo jih prinesli s seboj.
Kaj novega si ob prihodu domov spoznala o sebi?
Preden sem se podala na pot, nisem želela imeti pričakovanj, kako bo. Malo me je bilo strah, kako se bom znašla v novem kraju in v čisto drugačni kulturi, za kar sem pozneje spoznala, da so bile skrbi čisto odveč. Zdi se mi, da sem se dobro vživela v njihov svet in se prilagodila okolju. Učila sem se njihovega jezika, ki mi je prišel prav pri delu s pacienti, se povezala z domačini, ki so mi predstavili njihove jedi in običaje, otroke sem učila plesati otroške plese in oni mene, kako nositi dojenčke na hrbtu.
Kmalu po prihodu sem si kupila njihovo blago “chitenge”, ki je postalo moja nova garderoba za naslednje tri mesece. Zaposleni so mi nadeli tudi zambijsko ime Chimwemwe, ki pomeni veselje, sreča. Res lahko rečem, da sem se počutila varno in sprejeto.
Kaj novega pa si spoznala v zvezi z delom? So bili kakšni pristopi drugačni od naših?
Njihovi pristopi so bili dostikrat nekoliko drugačni prav zaradi omejenega dostopa do pripomočkov, preiskav. Imajo tudi večjo pojavnost nekaterih obolenj, ki jih pri nas ne vidiš pogosto. Sama sem veliko delala z obsežnimi opeklinami pri otrocih, saj je kar nekaj nesreč z odprtim ognjem, take poškodbe pa potrebujejo dobro spremljanje in veliko časa, da se zacelijo.
Imaš željo, da bi se še kdaj vrnila v Zambijo?
Seveda, želim se še kdaj vrniti in obiskati bolnišnico, ki mi je v treh mesecih zlezla pod kožo. In prav tako nekateri zaposleni, s katerimi sem preživela največ časa. Pa šla bi pogledat v tisti kot na tržnici, kamor sem šla vsak ponedeljek preverit, ali so pripeljali lubenice. (smeh)
