Vprašanje bralca:
Zadnja leta zmeraj bolj opažam, kako se je status živali močno spremenil. Tako v izražanju kot tudi objektivno domačim ljubljenčkom posvečajo ljudje že več pozornosti kot pa svojim najožjim in najbližjim. Ko taka žival pogine, že pravijo, da je umrla, in potem jim njihovi prijatelji takoj izrečejo sožalje in sledijo ceremonije, ki smo jih vajeni iz Amerike.
Sploh pa so “službene” živali povzdignjene nad človeka! Da, vemo, da veliko ljudi, ki “nima” nikogar, ima štirinožne prijatelje, ki jim v neki meri tudi vračajo ljubezen, ki jim jo izkazujejo. Prišli smo tako daleč, da kmalu ne bomo več prepoznali ločnice med živaljo in ljudmi. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Zdravko
Odgovarja ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar:
Spoštovani gospod Zdravko! Zahvaljujem se vam za vprašanje, v katerem razmišljate o človekovem odnosu do živali. Z vašo zadnjo ugotovitvijo, da kmalu ne bomo prepoznali ločnice med živaljo in ljudmi, se ne strinjam in prepričan sem, da bo ta razlika vedno obstajala.
Neka vprašljiva navada ali anomalija enega dela ljudi še ne more spremeniti celotnega stvarstva in ne more postati pravilo za človeštvo.
Med ljudmi so zelo različni odnosi do živali; morda je treba, da pogled odpremo po vsem svetu, na vse človeštvo. Nekateri ljudje častijo določene živali kot “svete živali”, nekateri pa nimajo pravega odnosa do njih in z živalmi zelo slabo in izkoriščevalsko ravnajo.
Podobna nesorazmerja veljajo tudi v odnosu do ostalega stvarstva: do vseh vrst živali, do rastlin in tudi do zemlje v vsem raznolikem bogastvu.
Za boljše razumevanje odnosa do celotnega stvarstva, do soljudi, živali, rastlin, zemlje, kar je ustvarjeno od Boga Stvarnika, je prav, da se spomnimo na zapisane besede na začetku Svetega pisma, da je vse ustvarjeno dobro in je Bog tega vesel.
Poleg tega vam svetujem, da znova preberete okrožnico o skrbi za skupni dom papeža Frančiška Hvaljen, moj Gospod, izdano leta 2015 (Cerkveni dokumenti 149). V drugem poglavju z naslovom Evangelij stvarjenja nam lepo razloži medsebojno soodvisnost vsega ustvarjenega, sozvočje vsake stvari znotraj celotnega stvarstva in skrb za “vesoljno občestvo”.
Na podlagi celostnega pogleda na živali, rastline in drugega stvarstva naj bi gledali tudi na odnos do živali, ki so hišni ljubljenčki in pa službene živali. Seveda smo s temi živalmi v medsebojni pomoči in soodvisnosti.
To zelo dobro razumejo kmetje in ljudje, ki z živalmi ravnajo skrbno, z veliko ljubeznijo ter odgovornostjo. Ti ljudje ne postavljajo živali na mesto človeka, ampak v pravi odnos. Do teh živali so zelo spoštljivi, pozorni in skrbni, hkrati pa jih pustijo znotraj živalskega sveta.
Težava nastane, če nekdo stvari zameša ter postavi žival na mesto človeka. Tudi žival tedaj nima več svojega pravega mesta in je na neki način zlorabljena. Odnos do takšne živali lahko postane nadomestek za odnos do sočloveka. Seveda je osamljenemu človeku, “ki nima nikogar”, lahko v veliko pomoč domača žival, hišni ljubljenček.
Toda škoda bi bilo, da bi se ta osamljeni človek pri tem ustavil in ne bi iskal novih možnosti za odnose z drugimi ljudmi. To je posebej boleče, če je nekdo “zelo osamljen”, ob tem pa ima blizu sorodnike, sosede in sodelavce, za katere pa se ne zmeni. Lahko se zapre pred odnosi z ljudmi in mu to praznino zapolni žival in je s tem zadovoljen.
To vprašanje nas vabi, da se vedno znova zahvaljujemo Bogu in slavimo Stvarnika, ki vse ustvarja z ljubeznijo. Svetopisemska besedila, življenje in nauk Cerkve, ki se posebej pokaže ob svetnikih, ter človekovo spoštovanje celotnega stvarstva nam pomagajo graditi z jasnimi mejami in spoštovanjem pravi odnos do sočloveka, do živali, rastlin in zemlje.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 8.
