Ko sem se zadnjič v kuhinji lotila priprave kosila, sem zaslišala svoje otroke, ki so se pogovarjali v dnevni sobi. Prisluhnila sem njihovemu običajnemu kramljanju in si nisem mogla kaj, da se ne bi nasmehnila.
Moj 25-letnik se je počutil zelo bratskega in se je odločil, da bo svojima mlajšima bratoma, starima 18 in 16 let, posredoval pomemben nauk – moram priznati, da mi je zelo všeč, kadar to stori, saj ima običajno prav, fanta pa, vsaj tako se zdi, raje sprejmeta njegovo kakor moje mnenje.
Povsem pravilno je pojasnil, kako se morajo njihovi stari starši zdaj počutiti precej osamljene, saj so njihovi otroci v vsakdanjem življenju bolj zaposleni kot kdajkoli prej. Zato je bratoma naročil, naj enkrat na teden pokličeta svoje stare starše, še posebej ker jih vidita le nekajkrat na leto. Če bi lahko, je dejal, bi k temu spodbudil tudi vse svoje bratrance in sestrične. Glede na to, da jih je 26, bi imeli moji starši pogovor z vnuki zagotovljen skoraj vsak dan v mesecu.
To še ni bilo vse …
15 minut enkrat tedensko ni nič, je dodal. Mlajšima bratoma je zabičal, naj ne pozabita: stari starši ne bodo živeli večno, zato morata čas z njimi čim bolje izkoristiti – opomin za vse nas glede ostarelih v našem življenju.
Fanta sta se strinjala. Nato pa jima je v pravem slogu starejšega brata dal dodatna navodila, o čem naj se pogovarjajo.
Poudaril je, da so stari starši sicer že starejši, kljub temu pa radi vedo, kaj se dogaja v življenju njihovih vnukov. Pojasnil je, kako je precej časa preživel na telefonu z mojo mamo in ji pripovedoval o svoji službi. Bila je navdušena. O tem ve dosti več kot jaz!
Obveščajte ostarele
Pojasnil je tudi, da so stari starši sicer “stari in zgubani”, kar pa ne pomeni, da ne vedo, kaj se dogaja v svetu. Zato je mojim staršem tudi povedal, kako je sam sestavil svoj računalnik – vključno s tistim delom, ko je moral računalnik odnesti k serviserju, potem ko je ugotovil, da je vse napačno priključil. S tem drobnim podatkom je moj oče dobil ure in ure gradiva, na podlagi katerega je s svojimi prijatelji lahko razpravljal o izzivih sodobne tehnologije.
Moja mlajša otroka sta še naprej pozorno poslušala, kot bi si delala zapiske.
Naslednji dan sem govorila z mamo. Navdušena je bila, da so jo moji fantje ob koncu tedna trikrat poklicali po telefonu. Z njimi je klepetala o vsem, kar so ji pripovedovali. Tako je imela občutek, da je vključena v njihovo življenje. Počutila se je pomembno in opaženo. To žal ne velja vedno za na videz neopazne ostarele v naši družbi.
To sem želela deliti s čim več ljudmi, saj bi morda morali vsi spodbujati svoje otroke, da to počnejo pogosteje. Navsezadnje gre le za nekaj trenutkov enkrat tedensko, da si vzamemo čas za pogovor s starimi starši, še posebej, če ne živijo blizu nas.
Izvedljiv časovni okvir
Morda zdi nepotrebno poudarjati, toda zdi se, da so otroci učinkovitejši, če jim določimo nekakšen okvir. Petnajstminutno okno za pogovor za starejše otroke ni le izvedljivo, pač pa tudi ni pretirano naporno. Pri mlajših otrocih se to seveda lahko skrajša na čas, ki ustreza njihovi starosti in osebnosti, od hitrega “živjo, babi” do nekoliko daljšega pogovora, kadar je to mogoče.
Seveda pa je telefoniranje pravzaprav izumirajoča umetnost. Večina najstnikov sicer svojim prijateljem pošilja nešteto sporočil, toda mnogi se prek telefona v resnici ne pogovarjajo. Z rednim družinskim klepetanjem boste ne le razvedrili svojih ljubih ostarelih, temveč tudi poskrbeli, da bodo otroci izboljšali svoje komunikacijske spretnosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
