Igralka v vlogi matere Cabrini: “Prva sem, ki se lahko od nje česa naučim”

Kako se igralka po dolgoletni vlogi "glavne mafijske lutke" v priljubljeni italijanski televizijski seriji prepričljivo prelevi v vlogo dobrosrčne in svetniške redovnice?

Cristiana Dell’Anna, ki v novem filmu Mati Cabrini upodablja glavno junakinjo, si je pri tej preobrazbi pomagala s prebiranjem življenjepisov in pisem matere Cabrini, se sprehajala po ulicah, kjer je zavetnica priseljencev opravljala svojo službo, in za navdih s seboj prenašala komplet za obhajanje svete maše.

Dell’Annova pa je ves čas s seboj že nosila še eno stvar, ki ji je pomagala pri vpogledu v um matere Cabrini.

Igralka se je rodila v Neaplju, mestu, ki je konec 19. in v začetku 20. stoletja poskrbelo za nepregledne množice izseljencev prek oceana. Cabrinijeva je prihajala iz severne Italije, ne iz Neaplja, vendar se je temeljito poglobila v življenje Italijanov, ki so na tujih obalah iskali boljše življenje in se zanj tudi odločno borili.

"Neapeljčani smo vsi priseljenci," je Dell’Annova pojasnila v pogovoru za Aleteio.

Igralec Liam Campora, ki upodablja Enza, najstniškega priseljenca in zdraharja v New Yorku, v nekem trenutku v filmu zapoje znano neapeljsko pesem. "To pesem poznam že vse življenje," je dejala Dell’Annova. "Odraščamo z zavedanjem, da smo izseljenci, da smo to od nekdaj bili."

Tudi člani njene družine so izseljenci – ne v New York, kjer je mati Cabrini sprva delovala, temveč v Brazilijo. "Zato vem," je dejala. "Vem, kakšen je občutek. Vem, kaj pomeni biti priseljenec."

Eustace Wolfington, izvršni producent filma Mati Cabrini, ki je na ogled tudi v slovenskih kinematografih, je povedal, da Dell’Annova pred začetkom snemanja nikoli ni obiskala Združenih držav Amerike.

"V Italiji je bila zelo znana po vlogi glavne mafijske lutke (lik Patrizie Santore) v televizijski seriji Gomora," je pojasnil na tiskovni konferenci. Dodal je, da je Dell’Annova prišla v ZDA približno mesec dni pred začetkom snemanja in se "povsem osamila, da se je lahko resnično vživela v lik matere Cabrini".

Po njegovih besedah je bil del te priprave tudi prebiranje knjige Hoja za Kristusom.

Producent Leo Severino je na isti tiskovni konferenci povedal, da je Dell’Annova s seboj nosila komplet za obhajanje svete maše, ki ji je služil kot navdih. To je, kot je pojasnil, počela tudi mati Cabrini. Iz globoke ljubezni do evharistije je vedno prosila duhovnika, na katerega je slučajno naletela, naj zanjo in njene sestre daruje sveto mašo, četudi duhovnik, morda v mestu po opravkih, ni bil povsem pripravljen in pri sebi ni imel bogoslužnega posodja.

Dell’Annova pa matere Cabrini ni poznala, dokler ji niso ponudili vloge te ameriške svetnice. Rodila se je leta 1985 in se ni odločila za poklic zdravnice, da bi stopala po isti poklicni poti kot njen oče, temveč se je pri 20 letih preselila v London, kjer je študirala dramsko igro v prestižni londonski šoli Drama Studio.

Njena prva vloga je bila v angleški priredbi znamenite italijanske drame A Woman Alone (Osamljena ženska, op. prev.) – uprizoritev, ki ji je prinesla pozornost londonske revije Time Out. Kmalu zatem je Dell’Annova dobila glavno vlogo v filmu Moths (Vešče, op. prev.) – nagrajenem prvem kratkem filmu priznane režiserke Rose Glass (Saint Maud).

Preden se je vrnila v Italijo in začela snemati uspešnico za HBO Max, kriminalno serijo Gomora, je Dell’Annova nastopila tudi v Tretjem stiku, kritiško priznani psihološki srhljivki iz leta 2013.

Vloga v seriji Gomora ji je prinesla mednarodno pozornost. Prav zaradi te serije, posnete po istoimenski knjigi Roberta Saviana, pa je izvedela več o redovnici iz 19. stoletja, o kateri je v preteklosti slišala zgolj bežno.

"Cabrinijevo sem nekoliko poznala, saj ji je v zadnji [Savianovi] knjigi posvečeno eno poglavje," je povedala za Aleteio. Kot je dejala, so jo navdušili številni vidiki svetničinega življenja, med drugim "občutek odgovornosti, ki ga je imela do drugih ljudi" – priseljencev, ki bi prav lahko bili predniki Dell’Annove.

"Dejstvo, da je zgradila toliko bolnišnic in šol ter da je dejansko skrbela ljudi, potrebne pomoči, uboge, zatirane in pozabljene po vsem svetu, je resnično navdihujoče," je dejala Dell’Annova. "Lahko sem izkusila, kako je, če poskušaš vse to zgraditi sam. Zelo navdihujoče je bilo videti, da je ženska, tako majhna, tako šibka, tako krhka in slabega zdravja – trpela je za tuberkulozo – kljub vsemu dosegla tako veliko."

Dell’Annova: "Vedno znova ponavljam, da je zgled, ki bi mu morali slediti vsi, in morda sem prva, ki se lahko od nje česa naučim, še posebej ker sem imela srečo, da sem jo upodobila na filmskem platnu."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.