Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Vprašanje bralcev:
Lepo pozdravljeni! Imava fanta, stara 10 in 13 let, oba hodita v glasbeno šolo. Sta nadarjena in imata glasbo rada. Inštrumenta sta si izbrala sama. Vendar se drugorojenec vsa leta precej upira vadenju, letos pa vedno pogosteje potoži tudi, da ne bi šel k pouku. Žal nama je, da bi zaključil.
Odgovarja Andreja Poljanec, zakonska in družinska terapevtka:
Dragi starši, hvala, da ste pisali! Ukvarjanje z inštrumentom je za mnoge otroke, ob tem pa tudi starše, precejšen izziv. Napredovanje pri igranju je počasno, zahteva trud, psihični napor, potrpežljivost, vzame čas itd. Vsak pa je edinstven, zato je treba, da se v sinovo stisko poglobite, da boste razumeli, kaj pomeni, in se boste lažje in mirno odločili.
Dobro je premisliti, ali se vadenju že dolgo upira. Če se upira že od začetka in vadi sam, bi veljalo razmisliti, ali bi mu morda ponudila pomoč. Otroci težko kvalitetno vadijo sami. V tem primeru ponavadi prepočasi napredujejo, kar jim jemlje voljo, saj so ob premajhnem napredku nase težko ponosni.
Če starši pri vadenju sedimo zraven, se vmes šalimo, mu pomagamo pri branju not, poskrbimo za dobro vzdušje ipd., otrokom vaja hitreje mine, pa še bolj prijetno jim je. Ni treba, da otrok vadi veliko, pomembnejše je, da vadi redno, vsak dan po malem.
Pomembno je vedeti tudi, kako doživlja učitelja. Spodbudite ga, da doma o njem kaj pove. Tako boste lahko razbrali, ali mu je na urah prijetno, ima učitelja rad ali pa se ga boji, ker je učitelj vzkipljiv, ga ponižuje …
Dobro je, da greste kdaj z njim na uro in vzpostavite spoštljiv odnos z učiteljem, se z njim pogovarjate, kako se otrok počuti, kako napreduje, na kaj ste doma lahko pozorni, pri čem bi potreboval pomoč.
Lahko se tudi pozanimata, ali so mu všeč skladbe, ki jih igra, kaj bi igral raje ipd. Ko boste sina razumeli in začutili glede odpora, bo tudi on dojel, da ste ga "pogruntali", in vama bo lažje zaupal, kako naprej.
Za starše je pomembno tudi, da nimamo previsokih pričakovanj, da glasbo otrokom ponujamo z občutljivostjo in da se v ponižnosti zavedamo, da je glasba darilo in zdravilo.
Darilo glasbe se ne meri po količini vadenja in predelanih razredih, temveč po tem, koliko nam glasba da in koliko lahko prek nje tudi darujemo naprej. To je bistvo vsake glasbene vzgoje. In to vama zagotovo lahko čudovito uspe!
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
