Domiselni vremenoslovec, ki se je srečal tudi z Elijevim ognjem

Na svetovni dan meteorologije smo z željo po intervjuju potrkali na vrata Blaža Štera na Agenciji Republike Slovenije za okolje. Njegovo podobo in glas poznate iz televizijskih in radijskih napovedi. Blaž je velik navdušenec nad vremenom in naravo nasploh. Še zdaleč ne le v službi. Med drugim pa je v pogovoru razkril tudi, zakaj je vreme včasih drugačno, kot napove on ali njegovi kolegi. 

Ljudje vas vidijo, ko se pojavite na televiziji ali vas slišijo na radiu. Predstavljam si, da je to le vrh ledene gore, kar zadeva vaše delo. Kaj pa glavnina?
Glavnina dela je seveda spremljanje vremenskih situacij, to počnem tudi v prostem času. Zdaj, ko imam družino, sicer v manjši meri. Opazujem in premlevam različne vremenske scenarije, kaj se lahko zgodi. Najverjetnejši scenarij gre v medije. Večino ljudi zanima vreme le na njihovi lokaciji. Mi pa opazujemo bistveno širše – prek satelitskih in radarskih slik ter modelskih napovedi. Ne le nad Slovenijo in Evropo, ampak še širše. Vremenska fronta je lahko široka le nekaj sto kilometrov, dolga pa celo nekaj tisoč. Naša lokacija je v primerjavi z velikimi vremenskimi sistemi zelo majhna.

Vremenski pojavi, tudi na primer na drugem koncu sveta, še posebej, če so redki, nam pomagajo razumeti razloge zanje. Jaz še posebej spremljam sneg in snežne plazove v zimskem času, poleti pa me predvsem zanimajo nevihte.

Zdi se, da je napovedovalec vremena na TV v dvojni vlogi – voditelj in strokovnjak obenem. Tudi sebe vidite tako?
Sebe vidim kot razlagalca vremena. Nekoga, ki stopi dol s stopničke strokovnjaka in se vživi v posameznika, poskuša približati vremensko napoved ljudem. To je kar izziv. Tega vse vsi učimo, predvsem mi mlajši.

Ste imeli že prej izkušnje z mediji?
Šest let sem honorarno delal na POP TV. Vremensko napoved sem pripravljal v ozadju. Delal sem v odprti pisarni, med novinarji. Od blizu sem videl, kako se ustvarja medij. Pripravljal sem besedilo, grafiko, fotografije in pomagal pri izvedbi snemanja. Napoved pa je vodil nekdo drug.  

Na Twitterju in Instagramu imate zelo domiselno ime – @vremenolovec. Torej, vremenoslovec, ki tudi "lovi" vreme. Je ime vaša ideja?
Da, nekoč mi je to ime padlo na pamet. Če se nekaj zanimivega dogaja, ta vremenski pojav poskušam spoznati pobližje. Sploh gore so prostor, kjer vreme, zlasti pozimi, bolj doživljaš. Pojavi se hitro menjajo. Lažje jih razumeš.

Ste bili kdaj blizu kakšni streli ali drugemu intenzivnemu pojavu?
Strele sem spoznaval pobližje. Nekoč sem imel izkušnjo z Elijevim ognjem. To je naelektritev, ki se zgodi v ozračju. Gre za tako močno električno polje, da lahko povzroči preskakovanje isker, na primer z drogov. Na tistem hribu sem bil s kolesom.

Da, velikokrat sem nevihte lovil s kolesom in potem bežal pred njimi, da me niso ujele. To nevihto sem opazoval od daleč. Začelo me je tresti, ves sem bil naeelektren. Skočil sem z obzidja, kjer sem stal. Potem se je to umirilo. Na srečo ni bilo strele, ampak le zelo močno električno polje. Neprijetna izkušnja, ki mi je dala jasen znak, naj se odpravim na varno.

Lahko poveste še kaj več o lovljenju neviht? Predstavljam si, da ni tako kot v ameriških oddajah, ki predstavljajo malodane obsedene lovce na tornade in podobno.
Tudi sam bi rad šel v ZDA in to počel. Velika ovira je pa, da moraš za lov na nevihte prevoziti veliko število kilometrov. V ZDA to ponujajo agencije, v tednu dni narediš 5.000, 10.000 kilometrov. Prevoziti takšno razdaljo, da nevihto vidiš za pol ure ali uro, se mi zdi malo preveč. Sem se pa tudi že sam zapeljal do neviht v okolici. Morda pa si nekoč želim videti močnejšo nevihto na odprtem.

To ne mine brez nevarnosti, kajne?
Takšen hobi zahteva kar nekaj spretnosti. Dobro je, da je v avtu več ljudi. Treba je locirati, kam sploh greš, izbrati pravo cesto, kateri del nevihte je prenevaren, kako se boš umikal … Z vidika navigacije je to zelo zahtevno. Je pa pomembno, da to ljudje počnejo. Tako nastanejo posnetki redkih vremenskih pojavov. Tako napreduje znanost o vremenu, obveščanje je hitrejše, tako se reši tudi kakšno življenje.

Kaj pa naše "slovenske" izkušnje z nevihtami?
Se pojavljajo, a niso tako vztrajne, da bi lahko nevihto lovil dlje. Občasno se to tudi zgodi. Sploh lani je bilo leto dolgih nevihtnih poti. Ker sem doma z Gorenjskega, sem se odpravil na bližnjo vzpetino ali na polje ter opazoval nevihto. Niso me zanimale le najmočnejša, ampak tudi navadne. Kako nastaja nevihta, kako prehaja iz ene v drugo fazo, kako odmira. Opazoval sem spektakel narave.

Vas je kdaj ujela toča?
Ko je bila nevihta že blizu, sem se običajno umaknil. Sem pa opazoval, kako je klestila zelo debela toča. Vedeti je treba, kdaj se umakneš.

Naravne pojave pa zelo radi fotografirate?
Da, tedaj sem še bolj pozoren na detajle, kader, kateri del nevihte je bolj aktiven, kakšna je okolica. Svetloba je pri nevihtah ponavadi zelo dramatična, zato so za fotografiranje zelo privlačne. Še posebej na primer udari strel. Če želiš ujeti zelo "lepo" strelo, je treba biti dovolj blizu in malo več tvegati.

Slovenci dostikrat kritiziramo brez argumentov ali pa s pomanjkljivimi. Velikokrat ste tarča tega tudi prognostiki, češ, spet so se zmotili. Kaj bi odvrnili na te očitke?
Mogoče smo za to krivi tudi sami. Kot sem omenil, vremenska napoved v medijih vsebuje najbolj verjeten scenarij. Ne povemo pa, da obstajajo tudi druge možnosti, da se vreme obrne drugače.

Velikokrat ni časa. Omejitev na televiziji je 90 sekund. V tem času se ne moreš poglobiti. Vsaj nekaj dni vnaprej pa so napovedi kar dobre, včasih tudi odlične. Zato smo precej gotovi, da se bodo uresničile. Ko je sezona ploh, neviht, zlasti poleti, so padavinske celice zelo majhne. Zato težko napovemo točen čas nastanka, trajanje in lokacijo. To je velik razlog, da so nekateri nezadovoljni. Sploh če ta ploha nastane ravno na njihovem dvorišču. 😊