Neisha: “Za slavo in denar nisem pripravljena žrtvovati notranjega miru”

V 65. epizodi oddaje Reflektor se je voditeljica in pevka Sara Praznik pogovarjala s priznano slovensko glasbenico Neisho. Neisha je pedagoginja, skladateljica, aranžerka, producentka, pianistka, pevka in vsestranska umetnica.

Pri svojem delu z drugimi glasbeniki ter pri svojem delu kot pevka prisega na iskrenost, pomembna ji je notranja umirjenost in izbiranje pravih odločitev v življenju – kot pravi sama, da ji ne bo na stara leta žal. Zato svari pred instant uspehom, ki je sicer v današnjih časih zelo mogoč, vendar v sebi skriva številne pasti in ima visoko ceno.

Kakšno je bilo vaše otroštvo?
V naši družini je bilo šest otrok, oče je bil znanstvenik in trobentač, pri njem sta se prepletala glasba in eksperimenti iz kemije. 😉 Mama je po poklicu babica, ampak se je posvetila družini, skrbela je za nas otroke in nam omogočila, da je vse teklo, da nas je vseh šest lahko veliko vadilo vsak svoj inštrument.

Seveda pa je bilo tudi veliko vožnje v glasbeno šolo in nazaj. V otroštvu smo se preselili iz Ljubljane v Poljansko dolino in zdaj vidim, kakšna idila je to bila. Odraščati na deželi, v naravi, s prijatelji, ki si jih imel kar znotraj družine. Ko smo vadili, je bilo kar živahno, da smo namreč uskladili urnike tišine in igranja vseh šestih otrok.

Smo pa kdaj tudi skupaj kaj zaigrali, npr. če je prišla babica na obisk, včasih sem na klavirju korepetirala brata in sestro na drugih inštrumentih in podobno. Še zdaj kdaj zaigramo skupaj in to se mi zdi zelo lepo.

Če se rodiš v glasbeno družino, kjer sredi dnevne sobe stoji koncertni klavir, potem ni toliko vprašanje, ali boš igral, ampak kaj boš igral. Prvič sem nastopala pri štirih letih, pozneje malo preizkušala različne žanre, preden sem ugotovila, da nisem čisto jazz, ne čisto klasika, ampak nekje vmes, zelo samosvoja.

Ker imam absolutni posluh, sem nekaj časa tudi inštruirala teorijo. Petja pa sem se morala priučiti, saj sem ugotovila, da moram svojo avtorsko glasbo sama izraziti v celoti, tudi s petjem, ne le s klavirjem.

Kako gledate na svojo javno podobo?
Kompleksnost izgradnje javne podobe je veliko več, kot samo postaviti svoj talent na oder. Treba je biti odgovoren, previden, ker ko imaš enkrat glas, ki se ga daleč sliši, in mikrofon v rokah, bodo tvoje besede lahko imele posledice. Treba je biti izgrajena, celostna osebnost, ki ve, o čem govori, in ki ima izdelano mnenje o stvareh.

Marsikdaj sem v življenju rekla ne, tudi velikim vsotam denarja, ker so bile na tehtnici tako pomembne stvari, kot je moja svoboda. V šovbiznisu je tako, da dobiš različne zelo mamljive ponudbe, ki jim nekateri ne morejo reči ne. Ampak kakšna je cena za to?

Kako se potem soočate s slavo?
Ne želim si na stara leta, morda bolna, očitati, kaj vse sem dala in prodala za to, da sem nekaj postala. Menim, da na to ne damo dovolj poudarka, ker teh plati pogosto ne vidimo. Na odru vidimo neko figuro, ki je produkt šovbiznisa. Redki so taki, ki so res to, kar so, ne pa nekaj, kar drugi od njih hočejo, da so. Izbiro imamo vsi, ampak se ne odločimo vsi zanjo.

Ko pogledamo glasbeno ali filmsko sceno, marsikdo pozneje v življenju pričuje o tem, da so v mladosti drugi vodili njegovo življenje, ker je zaradi hlepenja po denarju in slavi na marsikaj pristal.

Slava in denar, ki prideta, prineseta na drugi strani tehtnice s sabo marsikaj. Povsem možno je, da imaš potem, ko si slaven in bogat, težave biti sam s sabo, imeti iskrene in ljubeče odnose, mir in stabilnost – to pa si na koncu vsi želimo.

Dandanašnji je izredno lahko uspeti. Sploh ženske, že samo zato, ker so denimo lepe, še sploh če zraven dodajo še malo filtrov ali lepotnih posegov, na socialnih omrežjih lahko kaj hitro zaslovijo. To je neka puhlost, odsotnost vsebine. To je vse tako zelo minljivo in spremenljivo.

Celoten konstrukt slave in izpostavljenosti je zelo na trhlih tleh, zapleten in zahteven. Zame je pomembna osebnost, vsebina, človekova energija, talent, znanje. Za vse to pa moraš biti kot človek izgrajen, kot glasbenik pa glasbeno pismen in imeti zelo trdno osnovo. Preveč damo samo na talent, pomembna pa je tudi glasbena izobrazba.

Kje najdete navdih in kako nastaja vaša glasba?
Včasih me kaj pretrese, v dobrem ali slabem smislu. Pogosto gre za to, da nekaj doživiš, recimo tudi kaj slabega, in se vprašaš, kako lahko to izrazim skozi glasbo. To so taka mini zdravila, pokloni, ki jih lahko nameniš svojemu ranjenemu srcu.

Včasih ne moreš verjeti, da iz nečesa težkega, iz neke rane, lahko nastane nekaj tako lepega, kar pomaga tebi kot ustvarjalcu in ljudem, ki se lahko s tem povežejo. Delati iz sebe, iz svojih občutkov, je tudi formula za iskrenost in samo tako lahko na dolgi rok kam prideš.

Velikokrat tudi vzamem v roke kakšno dobro poezijo in potem včasih, še sama ne vem, od kod to pride, zraven kar zaigram melodijo, ki bi se podala zraven. Ustvarjanje glasbe je kompleksen proces, kjer se mora marsikaj "poravnati".

Kako pokažete ranljivost na odru?
V ranljivosti, ki jo na odru deliš z gledalci, je zame razlika med vokalistom in dobrim pevcem. Vse občutke je treba pokazati z glasom, kožo in kostmi. Čustev se v glasbi ne sme igrati, pač pa jih je treba interpretirati – iskreno, resno, strastno, predano, profesionalno. Bistvo dobre interpretacije je v tem, da te ljudje začutijo.

Glas dobrega pevca mora biti navajen in prilagojen tudi čustvom, ki jih mora izraziti. Pri tem, da lahko glasbenik svoj talent pokaže na odru, pa potem pride na vrsto še cela kopica ljudi, ki vsak na svoj način poskrbijo, da pridejo prave stvari do izraza.

Tudi v moji ustvarjalnici, ki se imenuje Mala šola rokenrola, kjer pojemo, igramo klavir, intepretiramo, ustvarjamo, spodbujam iskrenost. Pri delu z ljudmi, ki pridejo k meni, rada začutim individualnost človeka, tisto, kar njega loči od nekoga drugega. In to tudi zelo rada spodbujam.

Je pa tako, da po mojem mnenju moraš biti najprej sam uspešen v tem, kar pridigaš, šele potem lahko to učiš druge. Če ne bi imela bogate kariere in če se ne bi čutila uspešne v tem, kar delam, si ne bi drznila o tem poučevati drugih.

Ker smo v marcu, ki bi mu zaradi različnih ženskih praznikov lahko rekli tudi mesec žensk, še vprašanje: kako vidite ženske glasbenice v Sloveniji?
Če pogledam zgodovinsko, recimo slovensko popevko v sedemdesetih, so bile takrat ženske glasbenice (pevke) bolj dive. Ni pa jim bilo dodeljenih veliko vlog, bile so dokaj omejene, recimo na to, da so stale na odru in pele. Dandanašnji so se te vloge premešale, ženske glasbenice počnemo še vse sorte drugih stvari, ne samo pojemo. In to je seveda super, je pa zato tudi borba malo večja.

Opažam tudi, da moram zato, da lahko delam v svetu uspeha, ki je zame moškega spola, zavzeti tudi nekatere malo bolj moške principe. In danes, ko ima ženska glasbenica več vlog, mora dati na plano tudi dosti več adutov: mora dobro izgledati, mora lepo zveneti, mora biti pametna, imeti mora dobro glasbo in pa seveda veliko denarja, da vse to sponzorira.

Obremenitve in napori so dosti večji, kar velja za vse ženske, saj ne glede na to, ali je ženska mama in kateri poklic opravlja, mora imeti veliko vlog in opravljati veliko različnih "služb". Se mi pa zdi, da se moramo ženske imeti rade, se negovati, se pocrkljati. Brez tega ne gre.