Vprašanje bralke:
Pozdravljeni. S partnerjem, ki se ne želi poročiti, imava otroka, ki bo šel k birmi. Živim v grehu? Je zame nesmiselno iti k spovedi, če bom nadaljevala takšno življenje? Ne smem k obhajilu?
Maja
Odgovarja Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof:
V vprašanju čutim bolečino in težo situacije, v kateri je mogoče zaznati željo po intenzivnejšem verskem življenju žene, mame, ki pa čuti, da njen način življenja ne odgovarja Božjemu načrtu o človekovem življenju. Poudariti moram tudi, da je s tako skopimi podatki nemogoče enoznačno odgovoriti na zastavljena vprašanja.
Zato v takšnem primeru ni najbolj primerno pristopiti k spovedi, ko zunaj spovednice čakajo ljudje v vrsti. Moj nasvet bi bil, da se kot verna mama ob pripravi na birmo svojega otroka dogovorite s svojim župnikom ali kaplanom za osebni pogovor.
Samo v odkritem in temeljitem pogovoru je mogoče ugotoviti različne razsežnosti nastale situacije in nato najti rešitev, ki bi bila v skladu z Božjim učenjem in določbami občestva Cerkve.
Tudi na vprašanje o “življenju v grehu” bi bilo mogoče bolj jasno spregovoriti po takšnem pogovoru. Gotovo je stanje, kot ste ga skopo opisali v vprašanju, objektivno grešno stanje, ker nasprotuje jasno razodeti Jezusovi želji, da kristjan svoj zakon živi kot zakrament; enako ni v skladu z učenjem Cerkve, ki je Kristusovo skrivnostno telo v zgodovini in je vsak krščen vključen vanj ter zato poklican, da po “zakonih” tega telesa tudi živi.
Načelno zato v takšnem stanju ni mogoče podeliti odveze in ne pristopiti k obhajilu. Koliko je pri tem osebne krivde, odgovornosti, pa iz povedanega o navedenem primeru ni mogoče razbrati. Ne nepomemben bi bil tudi podatek, zakaj partner nasprotuje sklenitvi (zakramenta) zakona.
Kajti ni enako, ali je kristjan ali ne; ali je morda neveren ali drugače veren … Vse to lahko vpliva na iskanje rešitev v takšnih primerih in duhovnik je usposobljen za takšno razločevanje. Zato bi bilo smiselno, če bi se pogovora vsaj delno udeležil tudi partner, oče otroka.
Ker sklepam, da živita skupaj zaradi ljubezni in da oba ljubita tudi svojega otroka, bi mogel sklepati, da naj bi takšna pripravljenost obstajala, kajti kdor nekoga ljubi, ne more enostavno ignorirati najglobljih želja ljubljenega, ampak bo storil vse, kar je v njegovi moči, da mu bo ustregel, če ne gre za kaj slabega. Sicer se mi pa zdi vprašljiv prvi del ugotovitve.
Na vprašanje, ali je nesmiselno v takšnih primerih, ko se bo enako življenje nadaljevalo, “iti k spovedi”, bi odgovoril, da je k spovedniku vedno dobro stopiti, tudi v primeru, da se že naprej ve, da odveze ni mogoče dobiti.
Tudi v takšnih primerih je pogovor o lastnem življenju lahko vedno koristen, kakor tudi reden obisk maše, čeprav brez obhajila. Saj v Svetem pismu najdemo spodbude, naj drug drugemu priznavamo grehe in drug za drugega molimo. Ker ima Bog tudi svoja pota, ki jih mi vedno ne poznamo, lahko vse to privede tudi do nepričakovanih sprememb situacije.
Vse vernice in vernike, ki so v podobnih situacijah kot v vprašanju naveden primer – in vem, da jih ni malo, bi spodbudil, da prosijo domačega duhovnika ali za začetek kakšnega drugega, ki ga morda bolje poznajo, za duhovni pogovor o takšnih in podobnih vprašanjih.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 73, številka 11.
