Kako je sv. Frančišek Asiški nekdanjega prestopnika privedel do Jezusa

Djamel se je odločil za Kristusa, potem ko je v gledališki igri povsem po naključju naletel na "Poverella", ubožca sv. Frančiška. Ta igralec in režiser, danes tudi ustanovitelj gledališke skupine, je po lastnih besedah prehodil dolgo pot.

"Počutim se, kot bi bil deležen čudeža," je povedal v pogovoru za Aleteio. Čudežno rešen osamljenosti, zapuščenosti in izključenosti: da, Djamel je bil resnično deležen čudeža in je živ dokaz, da vera odrešuje.

Djamel Guesmi se je leta 1959 na Dunaju rodil alžirskim staršem, ki so pobegnili pred vojno za neodvisnost, in je odraščal v nevsiljivo dejavni muslimanski družini. "Starši mi niso ničesar vsiljevali. Bila sta verna človeka, vendar nam nikoli nista poskušala vsiliti kakršnekoli prisile," se čustveno spominja Djamel.

Ko je deček odraščal, se je spopadal z učnimi težavami. V šestem razredu je bil izbran za poklicni tečaj, vendar se je težko izražal in je jecljal. Ni znal brati in pisati ter nikoli ni končal šolanja. Občutek neuspeha, ki ga je takrat preplavil, ga ni nikoli zapustil: ta notranji krik Djamel opisuje kot "tiho grozo".

Kot najstnik se je Djamel selil z ene policijske postaje na drugo, vedno obtožen dejanj, za katera je trdil, da jih ni storil: vloma, kraje denarnice, skupinske spolne zlorabe mladega dekleta ... Za prvi dve kaznivi dejanji je dobil pogojno zaporno kazen, za tretje ni bil obsojen.

Pri 16 letih je prešel točko, s katere ni bilo več vrnitve. Mladenič se je odločil, da bo zapustil vse in se brez načrta odpravil v Pariz. Odšel je, ne da bi se ozrl in ne da bi o tem karkoli povedal svoji družini, ki ga je razglasila za pogrešanega.

"Zašel sem v tako slepo ulico, da je bil beg moja edina rešitev," pojasnjuje. "Nobenih družbenih vezi nisem imel, nobenih poklicnih možnosti. Odvisen sem bil sam od sebe. Danes vem, da je zaščitniška roka že takrat bdela nad menoj, čeprav tedaj tega še nisem vedel."

Djamel si je skušal utreti pot v pariškem vrvežu, vendar ga je potegnilo na vijugasto pot moške prostitucije. Droge so bile v tem okolju pogoste. Prvemu se žal ni uspel izogniti, globoka notranja sila pa mu je preprečila, da bi zapadel v zlorabo drog.

"Ko so mi ponudili heroin, sem si rekel: 'Če se ga dotaknem, bom umrl.' In za delček sekunde se mi je prikazal očetov obraz. Umaknil sem se. Ta odrešilna zadržanost mi je dokazala, da se kljub težki preizkušnji še vedno zavedam, kaj je prav in kaj narobe."

Pogosto je obiskoval cerkve in se tam včasih zadržal tudi dlje časa. "Tam sem našel nepojasnljivo sladkost," pove Djamel in glas se mu nenadoma zlomi. "Kristusa nisem razumel, nisem videl povezave med to spokojnostjo in križem. Toda tako sladko je bilo!"

Po sedmih zaporednih letih priložnostnih del je Djamel stopil skozi vrata igralskega tečaja v šoli, ki jo je vodil francoski igralec in režiser Jean-Laurent Cochet. "V mislih sem imel idejo, da bi nekaj počel v javnosti. Ne vem natančno, kaj me je pripeljalo sem," se nasmehne. "To je bil popolnoma tuj svet in še vedno sem imel velike težave z govorjenjem in branjem."

Mladenič se je resno lotil učenja francoščine, si zapisoval besede, ki jih ni razumel, vzel v roke slovar in se jih učil na pamet. "Gledališče me je ozdravilo občutka, da sem živ zazidan," pravi Djamel. Njegovo jecljanje je izginilo, njegov govor se je sprostil.

V želji, da bi razumel vse povezave s krščanstvom, ki jih je v francoski književnosti res veliko, je Djamel prebral evangelije. Nato pa je nekega dne doživel razodetje.

Pri 24 letih je Djamel odkril igro Jacquesa Copeauja z naslovom Le Petit Pauvre ("Poverello" ali "Mali ubožec"), ki jo je neposredno navdihnil življenjepis svetnika iz Assisija izpod peresa Johannesa Jørgensena.

"Tik pod površjem sem našel Kristusovo obličje," pove Djamel. "Frančiškove besede so bile tako močne, da sem bil takoj ganjen. Počutil sem se mu blizu. Rekel sem si: 'Frančišek je stopal po Kristusovih stopinjah, če bom torej jaz stopal po njegovih, bom tudi jaz sledil Kristusu.' Za malega človeka, kot sem jaz, je bilo to nekaj izjemnega, kajti to je bila norost ljubezni, ki se je razodela v vsem svojem sijaju."

Djamel se je odločil za uprizoritev igre, ki jo je leta 1988 prvič odigral s svojo skupino v Vézelayu, prevzel je vlogo Frančiška. Dve leti pozneje jo je uprizoril za papeža Janeza Pavla II. v spremstvu "botra" svoje skupine, očeta Pierra.

Po dolgem potovanju je bil Djamel leta 1997 končno krščen. "Krst je občutek prenove. Kar je bilo, je bilo, toda najpomembnejše je tisto, kar je, in tisto, kar bo. Molitev, Kristusov nauk, zakramenti: vse sem sprejel s svojim telesom, srcem in dušo," pričuje Djamel.

"Vse, kar sem izkusil, ni nič drugega kot milost. V evangelijih Kristus pogosto pravi: 'Pojdi, tvoja vera te je rešila.' Jaz, ki sem trpel, jaz, ki sem grešil, moja vera me rešuje. Ne vem, od kod prihaja, in vem, da je krhka. Vendar je tu in Kristus jo pozna."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.