Zakonca, ki se na romanja odpravita kar z motorjem

Zakonca Mojca in Tine Sojar iz Ljubljane sta starša štirim odraslim sinovom in hčerki ter stara starša šestim vnukom.

Njuna obraza sta marsikomu poznana, oba sta namreč člana Vokalne skupne Gloria, ki je obeležila 40 let delovanja. Manj znano pa je, da sta kirurg ter ljubljanska mestna svetnica in sodelavka Komisariata za Sveto deželo tudi velika ljubitelja jeklenih konjičkov.

Kako se je začela vajina motoristična pot?
Tine: Najprej mora obstajati sama ljubezen do motorja. Kot najstniki smo bolj občasno imeli priložnost izposoditi si kakšen motor, mogoče si je kdo kupil kakšnega starega in potem cele dneve "šraufal" po njem, vozili smo se pa bolj malo. Midva z Mojco sva se s svojim motorjem začela voziti nekje po štiridesetem letu.

Potem sva imela nekaj pavze, zadnjih 12 let pa se voziva bolj intenzivno. Ko sem se odločal za to, sem najprej vprašal Mojco, ali bi se vozila z mano. Vožnja z motorjem je zame način preživljanja prostega časa in želela sva ga preživljati skupaj. Ker sem kirurg, sem bil nekaj časa bolj malo doma, veliko je bilo službenih obremenitev in dežurstev in če sva želela skupaj kam iti, sva morala biti oba za to.

Mojca: Hitro sem ugotovila, da ima Tine rad motorje. S prvim se jaz nisem veliko vozila, tistega sva hitro prodala. Potem je Tine ugotovil, da bi bilo dobro, če bi imela tak motor, da se lahko oba lepo peljeva, ne dirkalnega s čisto ozkim sedežem zadaj, na katerega sploh ne morem splezati.

Potovanje potem postane res prijetno, najdeva družbo zelo prijetnih ljudi, ki imajo podobne želje, in ne potujemo zato, da nabiramo kilometre – čeprav nas, ko pridemo domov, vsak vpraša, koliko smo jih prevozili –, ampak zaradi doživetja z dodano vsebino.

Jaz se z veseljem peljem zraven. Vedno razlagam, da na motorju lahko vidiš stvari, ki jih v avtu ne, ker si vezan na svoje okence. Na motorju imaš pogled vse naokrog, enako kot na kolesu, samo da ni treba poganjati! Če pa imaš še povezavo med čeladama in se lahko pogovarjaš, je pa sploh lepo.

Se kdaj srečate s stereotipnimi predstavami o motoristih kot "divjakih" v črnem usnju?
Mojca: To ne, se pa marsikdo začudi, ko poveva, da se voziva z motorjem. Mene sprašujejo, kako sploh splezam gor. (smeh) Srečujemo veliko motoristov najinih let in še starejših, ki vožnjo dojemajo kot skupno dejavnost in vozijo po pameti, ne gre za nobeno norenje.

Tisti v skladu s stereotipi so v resnici subkultura, včasih je bila povezana tudi z alkoholom, čemur se mi strogo izogibamo. Ko si na motorju, enako kot v avtu, ne piješ, to ne gre skupaj.

Tine: Kar ne pomeni, da ne gremo na pijačo, ko pridemo na cilj.

Mojca: Zelo se trudimo, da ohranjamo kulturo vožnje. Seveda imamo tudi enotna oblačila, vidne brezrokavnike z znakom MzM (Motoristi za motoriste), enotne majice ali kaj podobnega.

Od kod ideja romanj z motorji?
Tine: Društvo MzM bo zdaj kmalu staro 20 let. Ideja je nastala pod vodstvom p. Nika Žvoklja, frančiškanskega duhovnika, ki je tudi sam motorist. Društvo pomaga v primeru nesreče, hkrati skrbi za preventivne dejavnosti in akcije ter poskrbi za poškodovane oz. invalidne ter jih vključi v društvo.

Skrbi tudi za druženje, da se imamo lepo skupaj. V začetku je bilo majhno, danes pa je verjetno največje motoristično društvo s preko 300 člani iz cele Slovenije. Sami in s pomočjo drugih društev organiziramo tečaje varne vožnje, sodelujemo s policijo pri preventivi, pripravljamo druge preventivne akcije, letos smo pred sezono imeli tri preventivna predavanja za motoriste.

Vsako leto imamo svoje geslo, letošnje je 50/130, ker te med 50 in 130 kilometrov na uro angel varuh čuva, potem pa ne več, saj te ne dohaja. Zelo pomemben je društveni sklad za pomoč, kjer letno razdelimo skoraj 10.000 evrov pomoči na različne naslove, od motoristov po poškodbi, pripomočkov za invalide, včasih žal tudi za kritje pogrebnih stroškov.

Večkrat se člani društva dobimo pozimi in spomladi, poleti pa so za nas najbolj značilna romanja, običajno v večjem številu. Organiziramo jih že od leta 2009.

Mojca: Že od začetka nam gre za to, da to ni "kar neko" potovanje, ampak da je romanje, ima dodan verski vidik. To pomeni, da je z nami duhovnik ali pa gremo obiskat romarske kraje. Prvo veliko romanje je bilo v Assisi, kamor gremo zelo radi.

Tine: Šlo je skoraj 80 motorjev, prava množica. Od takrat naprej se kam odpravimo skoraj vsako leto. Naše najbolj odmevno romanje je bilo v Vatikan k papežu Frančišku leta 2016, ko nas je šlo 160 motorjev in še en avtobus, tako da je bilo romarjev več kot 300.

Mojca: S tako skupino ne moreš kar priti v mesto in se peljati po cestah. Bili smo kot jara kača, za katero je treba odpirati in zapirati ceste, da smo se lahko varno vozili.

Tine: Bilo je veliko doživetje, mašo smo imeli pri Sv. Petru, šest naših članov se je osebno srečalo s papežem. Takrat smo papežu podarili 10.000 evrov za motorje, na koncu si je s tem denarjem motor kupil eden od slovenskih misijonarjev na Madagaskarju, nekaj pa so ga dobile redovnice iz Vietnama, ki se vozijo z mopedi. Pa je bil naš dar še tematsko povezan z društvom.

Motoristični način romanja je res nekaj posebnega …
Mojca: Delam na Komisariatu za Sveto deželo, in ko se nekdo odloči iti v Sveto deželo, ve, zakaj odhaja na romanje. Ko pa se motorist odloči za skupinsko potovanje, ne misli vedno prvenstveno, da bomo šli skupaj še v cerkev, imeli maše ipd. Preprosto se veselijo potovanja in vožnje v skupini.

V naši širši skupini, sploh če je tako številčna kot za v Rim, so razni ljudje, od praktičnih kristjanov do neverujočih. Vedno jim damo na izbiro, da se nam pridružijo pri mašah ali pa ne. Nikoli pa še nismo doživeli nasprotovanja. Pa tudi pater Niko ima dar, da nagovori vsakega človeka, zna vzbuditi zanimanje.

Ljudje so se že navadili, da če MzM organizira potovanje, bo to hkrati romanje. Niso pa vsa tako številčna; znotraj MzM se pojavijo tudi manjše skupine, ki se dogovorijo za skupne poti, lani smo tako šli v Fatimo, Compostelo in Lurd. Kar veliko motoristov je tudi med duhovniki in se nam radi pridružijo.

V tej majhni skupini z nami roma Matej Dečman, župnik iz Trbovelj, tako da imamo potem vsak dan mašo. Letos smo šli v Grčijo po poteh svetega Pavla in imeli mašo prav na nekaj krajih, kjer je apostol Pavel pridigal.

Tine: Ta velika potovanja so naš razpoznavni znak in ugotavljamo, da je veliko motoristov in parov, zlasti starejših, ki sami ne bi šli prav daleč, ko pa gredo v skupini, se radi peljejo in zdržijo, tudi če je naporno. V tako organizirani ekipi se počutijo varne.

Letos je šlo 80 članov MzM na Dunaj, midva se jim nisva pridružila, ker sva bila že prej v Grčiji. Res imamo velik blagoslov, da povsod, kamor potujemo, najdemo ljudi, ki so nam pripravljeni pomagati, sodelovati, poskrbeti, da smo varni, pa tudi da lahko varno parkiramo motorje. Vedno svoja potovanja združimo tudi s tem, da tam koga obiščemo, ljudem poskušamo narediti veselje in kaj dobrega.

Se je kdaj zgodila kakšna nesreča, kaj ni šlo po načrtih?
Tine: Na to vedno računamo, sploh kadar so velike skupine. Imamo spremljevalni avto, tudi kakšnega zdravnika v skupini, pa kakšnega izkušenega reševalca, ki bi v primeru nezgode lahko nudil prvo pomoč.

Mojca: Ampak prave velike nesreče nismo imeli nikoli. Vsi angeli so imeli čas za nas!

Tine: Kaj se vedno zgodi. Če ne drugega, se komu prevrne motor. Hujših nesreč pa nismo imeli.

Kako pa poteka organizacija takega romanja?
Tine: Kadar gre skupina na romanje, je treba pot zelo skrbno načrtovati, natančno morajo biti določeni cilji in časovni okvirji. Vsako romanje, sploh če traja več dni, zahteva nek red. Tako lahko vsi skupaj sledimo istemu načrtu. Po najinih izkušnjah zato tudi v velikih skupinah redko pride do kakšnih neprijetnih stikov.

Motorizem je namreč zelo naporen in utrujen človek je hitro siten. Ugotovili smo, da mora tisti, ki opazi napetost pri sočloveku, preprosto stopiti korak nazaj in s tem pustiti prostor, da se napetost sprosti.

Kadar greva sama kam, se že sproti odločiva, kdaj in kje se bova ustavila. Skupina pa mora biti organizirana, delovati mora kot eden.

Mojca: Ekipa, ki vodi organizacijo, se sestavlja sproti, občasno se člani zamenjajo, enkrat se eden bolj angažira, drugič drugi. To so prostovoljci, tisti, ki so že večkrat sodelovali pri pripravah, ki imajo željo, voljo, izkušnje in vedo, kako se lotiti.

Ni vedno samo luštno, petje pesmi in molitev, ampak je potreben tudi red, za katerega smo na koncu vsi hvaležni. In na romanju moraš biti na koncu malo utrujen. Od hoje, odnosov, od pogovorov.

Tine: Naj se ljudje ne bojijo poromati z motorjem. Ogromno je parov, ki radi na tak način preživljajo čas skupaj, in med njimi je veliko takih, ki so najinih let.

Mojca: A si predstavljate, kako težko je spakirati za dva tedna za oba in dati to na motor? Motoristke se vedno zabavamo, ko se sprašujemo, kako je kateri uspelo vse spakirati. Potem se pa naučiš kupiti majice, ki se ne mečkajo, spotoma kaj opereš, postati moraš zelo urejen.

Celoten intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.