Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Vprašanje bralke:
Včasih se zakonci niso toliko pogovarjali o doživljanju, pa je bilo manj razvez kot danes in manj prepirov med zakonci. Samo govorjenje o doživljanju še nič ne spremeni. Zdi se mi, da je to še ena posledica sodobnih, družini nasprotujočih si tokov, ki želijo narediti človeka nestabilnega, kar pa je, po mojem mnenju, tudi posledica dajanja prevelike teže čustvom.
Alenka
Odgovarjata Drago in Sara Jerebic, zakonska in družinska terapevta:
Pri ljudeh, ki so jim s pomočjo magnetne resonance slikali možgane, vmes pa jim dali na ogled neprijetne fotografije, so zaznali močno povečano aktivacijo možganov. V drugi raziskovalni skupini so naredili enako, le da so udeležencem rekli, naj skušajo ubesediti, kaj čutijo ob gledanju šokantnih fotografij. Pri njih so opazili, da se je začetna povečana aktivacija možganov znižala, ko so začeli prepoznavati in poimenovati lastna doživljanja ob gledanju fotografij.
Iz tega primera lahko sklepamo, da ko prepoznamo lastna občutja in jih nekomu povemo, to pomiri naše možgane in posledično nas same. Enako lahko sklepamo, da ko dobronamerno drugega človeka sočutno poslušamo, mu s tem lahko pomagamo, da se pomiri. Skratka, govorjenje o doživljanju ali občutek slišanosti, videnosti, razumljenosti lahko človeka pomirja. Pomirjenost pa je danes zelo iskana "dobrina".
Odrasla hčerka pove, da jo njena ostarela mama spravlja ob živce in da ne razume, zakaj se tako težko obvlada (hčerka), še posebej ob zavedanju, da v službi brez večjih težav prenaša tudi zelo zahtevne stranke, tudi ob lastnih otrocih uspe biti zelo dolgo mirna in obvladana. Kaj je razlika v teh treh odnosih? Kaj pa, če ta odrasla hčerka še vedno hrepeni po pomirjenosti in po slišanosti s strani mame? In vedno znova, ko mama "komplicira", nezavedno ugotavlja, da ta potreba ni izpolnjena, in se odzove z jezo.
Ko se enkrat tega zave in si pusti čutiti to neizpolnjeno hrepenenje, jezo zamenjajo žalost in solze. Žalovanje pa je proces sprejemanja nečesa, kar smo izgubili – v tem primeru slišanosti in razumljenosti od mame. Ni namen, da bi izpostavljali očitke mami (ki je bila sama brez mame), ampak dejstvo, da nam prepoznavanje lastnih občutij lahko pomaga, da začnemo proces žalovanja oz. zdravilnega procesa.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
