“V najstništvu mora oče stopiti malo naprej, mama pa malo nazaj”

Gost oddaje Reflektor, s katerim smo se pogovarjali o tem, kako vzgajati najstnike, je bil Janez Logar. Je mož in oče petih otrok (od tega dvakrat dvojčkov), ki so zdaj stari 27, 24 (dvojčici) in 18 (dvojčka).

Janez Logar pa je tudi zakonski in družinski terapevt, ki nam je povedal marsikaj izjemno koristnega o vzgoji najstnikov in o tem, kako krmariti v viharnem morju življenja z enim ali več najstniki.

Da je najstništvo naporno obdobje tako za najstnika, ki doživlja v glavi pravi vihar, kot tudi za starše, o tem ni dvoma, priznava terapevt. Je pa z določenimi izhodišči mnogo lažje in manj razburkano – da z najstnikom ohranjamo stik, da predelamo lastna občutja iz svojih najstniških let ter da imamo lep in urejen zakonski odnos.

Kaj najstnike najbolj skrbi?
Danes je morda izzivov še več, ker imajo toliko možnosti na razpolago. Starši smo s svojimi pričakovanji res zahtevni, naj bo to na šolskem, športnem in drugih področjih. Pogosto nanje projiciramo lastne želje, pozabimo pa na to, da to mogoče ni pot mojega otroka.

Najstnik si, denimo, želi biti umetnik, mi pa imamo neizživeto željo po tem, da bi bil zdravnik, in ga usmerjamo v študij medicine. Otrok je potem razdvojen. Če starši na terapiji uspejo to ozavestiti, najstniku lahko zelo odleže. Dejstvo je, da danes ne vemo, kakšni bodo poklici čez 10, 20 let.

Današnji najstniki imajo več izbire, lahko sledijo sebi, hkrati pa so zaradi tega lahko tudi razdvojeni. Taka je tudi moja zgodba: bil sem ekonomist, ker so me starši v to usmerjali, potem pa sem se pri 47 letih vpisal na drugo fakulteto in prišel do poklica, ki me je res zanimal.

Najstnikom smo dolžni omogočiti, da bodo poslušali sebe in šli svojo pot. To pa je za starše zelo težko, še posebej če je v igri npr. velika kmetija, družinsko podjetje. Če otroka zatremo, se to lahko pokaže čez veliko let, ko nam reče, jaz se tega ne grem več, jaz želim početi nekaj drugega.

Kaj si najstniki želijo od staršev?
Moramo poenostaviti. Če hočemo biti dobri starši, si moramo zanje vzeti čas in jih imeti radi. Najstniki si od nas želijo, da se zanje zanimamo. Če nas v prvem trenutku zavrnejo, se vrnemo čez nekaj časa.

V nobenem primeru ne smemo prekiniti stika. To je naloga nas staršev, da negujemo ta stik. Včasih mislimo, da so materialne dobrine, dom, hrana dovolj. Oni pa želijo imeti z nami stik, da jih čutimo. Ker so sami zbegani, pričakujejo, da se bomo zanje zanimali in da ne bomo šli stran.

Tudi če nas vržejo ven iz sobe, čakajo, da pridemo nazaj. Potrebujejo to, da se lahko ob nas pomirijo. Mi pa ne smemo odnehati v iskanju stika. Včasih ugotovimo, da delamo najstnikom nekaj, kar so starši počeli nam in nam je šlo strašno na živce. Ko to ozavestim, je že pol narejenega.

Treba se je zavedati, kaj so meni starši naredili, kako sem se jaz ob tem počutil, nato pa to predebatirati s svojo ženo ali možem. Potem bom lažje dostopal do mojega najstnika. Če tega ne ozavestim, pa bom to ponavljal, ker se ti vzorci iz generacije v generacijo ponavljajo z neverjetno natančnostjo.

Moramo biti najstnikom prijatelji ali avtoriteta?
Mi moramo biti ob njih in ne iti stran. Prav prijatelji ne moremo biti, ker bo otrok ob tem dodatno zbegan: ali si ti moj starš ali prijatelj? Otrok ima prijatelje za drugačno druženje. Mora pa v najstništvu predvsem oče stopiti malo naprej, mama pa malo nazaj.

To je drugače kot v prvih letih otrokovega življenja. V puberteti mora oče stopiti naprej in postaviti meje. Če se otroci temu upirajo, je to nekaj najbolj normalnega. Takrat najstnik začne očitati, kakšni smo, da vsi drugi njegovi prijatelji lahko, on pa ne sme in podobno.

Odgovorimo: "Jaz te imam rad, meni je mar, kje si, s kom si in kaj se s tabo dogaja." Pri naših najstnikih je bilo pravilo do 18. leta, da smo vedeli, kje so, s kom so in kdaj pridejo nazaj. Če najstnikom postavljamo meje, sicer nergajo, hkrati pa se zavedajo, da nam je zanje mar.

Prijatelji in starši – kje so razlike v odnosu?
Midva z ženo jim nisva nikoli prepovedovala prijateljev. Smo se pa o tem pogovarjali, recimo kako pri prijateljih živijo, kako delajo šolo, koliko ponočujejo in podobno. Na izbiro prijateljev ne moremo in nimamo pravice vplivati, moramo pa se o tem pogovarjati.

Upravičeno nas lahko kdaj tudi skrbi, povemo, da recimo nek življenjski način prijateljev ali družine ni tak kot naš, da na dolgi rok najbrž ni najboljši. Ko pripeljejo fanta ali dekle, moramo spoštovati najstnikovo izbiro. Otroka moramo podpreti, spoštovati njegovo izbiro in mu stati ob strani, če nas bo potreboval.

Pri nas doma ni tabu tem, o vsem se ogromno pogovarjamo, tudi o izbiri partnerjev, zmenkih, spolnosti … Z ženo se trudiva, da sva jim vedno na razpolago. Sam gledam na prijatelje najstnikov kot na most do odraslosti. Najstniki pa si vedno najbolj želijo, da jih starši razumemo, čeprav nam tega ne pokažejo.

Da si mi upamo spregovoriti o njihovem strahu, da nagovorimo njihovo žalost, recimo če je simpatija propadla, celo da "bleknemo" kaj o spolnosti – pred tem pa moramo seveda starši predelati lastni sram. Si pa bo te stvari otrok neprimerno bolj zapomnil kot vse, kar bo videl na ekranih ali od prijateljev v šoli.

S čim starši najstnike najbolj razjezimo?
Za najstnike je kaotična soba odraz kaosa v njihovi glavi. Načeloma je treba vsaj občasno malo pospraviti. So pa najstniki pogosto jezni, pa sploh ne vejo, zakaj. Najslabše je, če se tudi starši priklopimo na njihovo jezo, ker ne zdržimo njihove jeze. Oni nas testirajo, kako bomo njihovo jezo zdržali.

Ampak mi smo odrasli, oni so otroci. Mi moramo zrelo odreagirali. Prevzeti moramo odgovornost za svojo jezo in za besede, ki nam zletijo iz ust. Ko uredim svojo jezo, ki ima svojo zgodovino in otrok ni kriv zanjo, bom zdržal tudi njegovo jezo. V situacijah, ki se neštetokrat ponovijo in so del družinskih pravil (recimo da ne zamujamo, da je soba vsaj približno pospravljena in podobno) pa ne smemo odnehati.

Včasih lahko tudi malo pogojujemo, recimo: šli bomo tja, kamor si tudi ti želiš, ampak najprej pospravi sobo. Običajno je zadeva urejena v 20 minutah. Se pa o določenih stvareh, ki niso življenjsko pomembne, recimo pospravljena soba, še lahko pogajamo. O nekaterih pravilih, recimo izhodi, zabave in podobno, ki so lahko tudi življenjsko pomembne, pa se ne pogajamo.

Dejstvo je, da najstništvo prinese novo, razburkano obdobje v celotno družino. Tako, kot je bilo, ko so bili otroci še manjši, ne bo več. Ampak če smo prej uspeli ustvariti lepo družinsko vzdušje in z otrokom navezali lep stik, bo to najstništvo mnogo manj izrazito. Daleč najbolj pomembno pa je, da sta starša približno v redu. Da se zavedata, da prihaja obdobje, ki bo naporno in da morata biti enotna. Ko otroci začutijo, da se starša strinjata, da mama podpre očetove meje in ukrepe, da sta starša neka neprebojna stena, kjer ne bodo mogli manipulirati z nobenim od njiju, je to zanje že znak, da sta starša stabilna človeka.

 Turbulenca v družinskem dogajanju je nekaj normalnega, ampak koliko se vzdušje spremeni, pa je najbolj odvisno od staršev. Včasih starši k meni pripeljejo najstnika na terapijo, ker se stvari v družini zapletejo.

Običajno vidim, da otrok odigrava dinamiko staršev, zato jim svetujem, da hodita k meni na terapijo starša, kajti če je odnos staršev urejen, se najstnik pomiri in se tudi odnos z njim umiri. Včasih otrok sploh ni problem. Starši imamo pri tem neizmerno moč. Razumeti moramo, da ne gre toliko za vedenje, pač pa za čustvene vsebine, ki se dogajajo v zakonskem odnosu.

Na kaj moramo biti pozorni, če imamo veliko družino in več otrok?
To je poseben izziv za starše, ker pogosto naredimo neke razlike, pogosto tudi nehote. Če je vzdušje v družini zdravo, znajo otroci tudi sami to povedati. Vprašanje, ali sem do vseh otrok enak, zahteva posebno pozornost vseh staršev.

Določeni otroci so bolj pridni, manj zahtevni, bolj pohlevni in zlahka se jim ne posvečamo toliko kot otroku, ki je bolj zahteven in izsili našo pozornost. Tudi če se temu posvečamo, nam lahko še vseeno kdaj spodleti. Koristno je, da v velikih družinah včasih namenimo čas samo enemu otroku. Je pa odnos med sorojenci neposredno zrcalo zakonskega odnosa, saj oni med sabo z brati in sestrami odigravajo dinamiko, ki jo imamo v zakonskem odnosu.

Pri katerih vrednotah naj starši vztrajamo, tudi če se najstnik upre?
Najboljša garancija, da predamo svoje vrednote naprej, je ta, da mi te vrednote živimo. Če gremo z dušo in srcem k maši, bo to otrok avtomatsko ponotranjil, tudi če v najstništvu pride do nekega odmika. Enako velja za poštenost, spoštovanje, odnos do starejših, zvestobo … Če mi nekaj govorimo, bo otrok iz naših dejanj oz. življenja začutil naše vrednote in jih kopiral.

Kako je s postavljanjem mej in prepovedmi?
Osnova je pogovor. O malenkostih se najstniki lahko sami odločajo, o stvareh, ki vplivajo na življenje in zdravje, pa se ne morejo sami odločiti, ker se ne morejo. Vsakemu staršu se seveda zgodi, da zaloti najstnika, kako pride pijan domov z zabave.

Problem je v tem, da se v – sicer redkih, a izjemno tragičnih – dogodkih včasih zgodi, da se neka zabava in neodgovornost konča tako, da kdo umre ali za vedno pristane na vozičku. Zato sem nekoč svoje otroke peljal v Sočo, da so videli ljudi, ki so trajno poškodovani, mladega človeka, ki bo za vedno priklenjen na voziček ...

Zavedam se, da sem sam siten oče in včasih sem bil verjetno preveč siten in zatežen, kar mi otroci zdaj očitajo za nazaj. Vseeno pa se starši odločamo po najboljših močeh.

Kaj je čarobna formula za starševstvo?
Čarobna formula za starševstvo je urejen zakonski odnos. Če želiva sama sebi olajšati vzgojo otrok in najstnikov, se morava zavestno in včasih strokovno lotiti urejanja najinega odnosa.

Bolj kot bova midva uredila najin odnos, bolj bodo otroci živeli v mirnem vzdušju, ki jim bo omogočalo približno normalno odraščanje. Urediti moramo sebe, svoje strahove, svojo zgodovino, svojo žalost. Najstništvo bo v vsakem primeru burno, ampak ta formula deluje skoraj 100-odstotno tudi v primeru najstnikov.