Ko zvečer pokleknemo k molitvi in Boga nekaj prosimo, to še ne pomeni, da mu lahko izrečemo kakršnokoli željo in da jo bo tudi izpolnil. Bog ni nekakšen duh iz svetilke, ki bi čarobno izpolnil vse naše želje. Ne, Bog je ljubeči Oče, ki ve, kaj potrebujemo, tudi kadar ga v molitvi prosimo za napačne stvari.
Katekizem katoliške Cerkve pojasnjuje, kako Bogu "ljubosumje" ne dopušča, da bi nam dal vse, za kar ga prosimo:
Če prosimo za nekaj, kar bi škodovalo nam ali nekomu drugemu, nam Bog tega ne bo izpolnil. Bog nas ljubi in ne želi, da bi naše srce stremelo k drugim stvarem. Bog želi, da si prizadevamo predvsem zanj.
Kako svoje srce uskladiti z Božjim srcem
Katekizem nadaljuje: ko je naše srce usklajeno z Božjo voljo, bo Bog izpolnil naše molitve:
Menih iz 4. stoletja, Evagrij Pontski, ima za nas nekaj nasvetov: "Ne vznemirjaj se, če od Boga ne dobiš takoj tistega, za kar ga prosiš, kajti On želi zate storiti še kaj večjega, medtem ko se ga oklepaš v molitvi."
Tudi sv. Avguštin nam ponuja svoje misli o tem vprašanju: "Bog hoče, da se naša želja uresničuje v molitvi, da bomo lahko prejeli, kar nam je pripravljen dati." Bog pogosto prek naših molitev deluje v nas, da bomo nekega dne pripravljeni in voljni sprejeti, kar nam želi dati.
Ni lahko biti potrpežljiv za Božji odgovor v molitvi. Prepoznati moramo Božje gibanje v svojem srcu in sprejeti dejstvo, da smo mi tisti, ki se moramo spremeniti, in ne Bog. Če Bog ne odgovori na naše molitve tako, kot si želimo, to verjetno pomeni, da je v nas nekaj, kar moramo spremeniti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
