Zaupanje ima veliko vlogo v našem duhovnem življenju, še posebej kadar se v molitvi obračamo na Boga.
Svoje zaupanje v Boga preizkušamo predvsem v priprošnjah.
Katekizem katoliške Cerkve to temo predstavi v poglavju o molitvi:
Vedno, ko molimo za nekaj ali nekoga, se moramo vprašati: "Ali verjamem, da bo Bog odgovoril na mojo molitev?"
Podobno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je: "Ali zaupam v Božjo zvestobo?"
Če smo iskreni do sebe, večino časa molimo in ne verjamemo zares, da bo Bog odgovoril na našo molitev.
Na to našo naravnanost pogosto vplivajo naše pretekle izkušnje, še posebej kadar molimo za ozdravljenje nekoga, pa ta oseba ni ozdravljena.
Morda si mislimo, da Bog ni odgovoril na našo molitev, ker te osebe ni ozdravil ali ker ni slišal naše molitve.
Ko se soočimo z navidezno "tišino", smo lahko v skušnjavi, da nehamo moliti, saj mislimo, da nas Bog ni slišal.
Ali Bog sliši naše molitve?
Katekizem podobno izraža to težavo, s katero se srečujemo mnogi med nami:
Ključnega pomena je, da se zavedamo, kako Bog vedno sliši naše molitve. Če resnično verjamemo, da Bog obstaja in da je navzoč v vsakem trenutku našega življenja, ni mogoče, da bi bil "gluh" za naše molitve.
Bog sliši molitev vsakega človeka, ne glede na to, kdo je in kakšen jezik govori.
Za mnoge med nami je razočaranje, ko Bog na naše molitve odgovori na način, ki nam ni všeč.
Morda Bog nekoga ne bo ozdravil iz določenega razloga, čeprav tega razloga verjetno ne bomo izvedeli pred smrtjo.
Zaupati pa moramo, da so na koncu Božje poti za nas vedno boljše.
Bog nas pozna bolje, kot poznamo sami sebe. Le zaupati mu moramo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
