Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Mateja, učiteljica razrednega pouka, in programer Simon Čadež sta se ujela takoj, ko sta se spoznala. Oba sta ljubitelja narave, glasbe in kulture. V obdobju pred poroko sta veliko skupnega časa preživela v hribih in na morju. Pustolovski duh jima je narekoval kdaj prespati pod milim nebom, umetniško dušo pa sta hranila z obiski gledališč in koncertov.
Da je v njunem domu vedno pestro in razigrano, skrbijo trije otroci: Tobija (7), Kristjan (4 leta in pol) in Hana (10 mesecev). Skupaj veliko časa preživijo v naravi in odkrivajo pestrosti ter globine življenja in odnosov. Del svojega življenja in preizkušnje, ki ju je zaznamovala, sta podelila tudi z nami.
Skupaj sta 11 let, od tega že skoraj devet let poročena. Je odločitev za poroko hitro dozorela?
Mateja: Po enem letu skupne hoje sva se odločila, da greva skupaj v Mozambik na prostovoljno delo. To se je izkazalo kot odlična priprava na zakon. Izkušnja je bila kar intenzivna in naporna. Tam sva se res spoznala takšna, kot sva – v prijetnih in kriznih situacijah. Iz te izkušnje sva spoznala, da če sva to preživela nasmejana in sva se še vedno imela rada, bova zmogla tudi zakon. (smeh)
Simon: To je bila priprava na zakon zunaj cone udobja. Prostovoljstvo v Afriki nama je dalo izziv, da sva postavila tudi temelje, ki sva jih želela za najin odnos. Glede na življenjske preizkušnje najinih prijateljev sva predebatirala marsikatero možno preizkušnjo, ki bi naju v življenju lahko doletela. Odprla sva debato o kriznih situacijah, ki bi nama lahko življenje obrnile na glavo. Veliko sva govorila o možnih scenarijih, še preden bi se ti lahko zgodili. Vse sva nekako želela razčistiti, da bi vnaprej vedela, kaj bi, če bi …
Mateja: Takrat se je tudi kar konkretno pokazalo, na katerih osebnih področjih bova morala več delati, da bova lahko delovala skupaj.
Ali je poroka kljub intenzivni pripravi prinesla kakšne spremembe v vajino življenje?
Mateja: Nekih hudih sprememb ni prinesla na odnosni ravni, sva se pa takoj po poroki preselila v hišo, za katero sva pogodbo podpisala nekaj dni pred poroko.
Simon: Vseeno je bila kar velika prelomnica, selitev v skupen dom, služba, prilagajanje na novo okolje.
Mateja: Odločila sva se tudi, da se takoj po poroki vključiva v zakonsko skupino, to se nama je zdela dobra obogatitev odnosa.
Kakšen je vaš vsakdan?
Mateja: Jaz sem trenutno na porodniški, Simon pa dela od doma. Tobija hodi v prvi razred, Kristjan pa v vrtec. Popoldne poskušamo čim več časa preživeti skupaj, v gibanju, pri nas televizije ni.
Simon: Res skušamo uživati v naravi, ki nas obdaja, sproti poiščemo navdih, nimamo nekih hudih načrtov za preživljanje skupnega časa. Včasih gremo v gozd že v temi in fantoma se zdi zelo zabavno, ker ne vesta, kje smo. Obožujeta opazovanje zvezd in iskanje gozdnih zakladov.
Mateja: Na Zaplani živi veliko mladih družin, priseljencev, s katerimi imamo lepe odnose in se vsakodnevno srečujemo. Srečujemo pa se tudi z domačini, z njimi predvsem v župniji. Trudiva se biti aktivna župljana, hkrati pa si želimo ustvariti neko skupnost tudi med tistimi, ki ne hodijo v cerkev, in povezati otroke, da bi se čim več družili in čim manj časa preživeli za ekrani. Ceniva tudi to, da so ljudem okrog naju pomembni dobri odnosi in da ne živimo kot individualisti, pač pa lahko računamo na pomoč drug drugega, če jo potrebujemo.
Kako pa sicer vero prepletate z življenjem?
Mateja: Zvečer skupaj zmolimo večerno molitev, ki vključuje tudi zahvale in prošnje vsakega izmed nas. Otrokom želiva približati Boga kot nekoga, na kogar se lahko obračajo ves dan, v čisto vsakdanjih situacijah.
Simon: Fanta tudi že veliko sprašujeta o Bogu in veri in iz njunih vprašanj se na koncu razvijejo res zanimivi pogovori. Seveda pa smo čisto običajna družina in se kdaj srečamo tudi z uporom do obiska svete maše ali molitve.
Osebno veliko noč je vaša družina doživela z vašim Kristjanom – križev pot se je začel že kar zgodaj v nosečnosti …
Mateja: Res je. Da s Kristjanom nekaj ni v redu, sva izvedela na morfologiji na polovici nosečnosti. Bil je prvi postni petek in hkrati osmi marec. Zanimivo je bilo; naključni ginekolog, ki me je takrat pregledal, je rekel, da nekaj ni dobro vidno pri možganih. Zato naju je napotil po drugo mnenje k dr. Pušenjaku, ki je takrat ravno zaključeval z delom. Spominjam se tišine in skrbi v dvigalu.
Še enkrat je pregledal glavo in rekel, da je z možgani vse v redu, po velikem olajšanju pa je za vsak slučaj pogledal še druge organe. Takrat je nekaj kar dolgo gledal in razmišljal. Na koncu nama je rekel, da opaža neke anomalije na njegovem srcu, in naju zato naročil pri prenatalnem kardiologu. V tistem trenutku se nama je sesul svet. Šla sva v čakalnico in oba jokala.
Simon: Pred poroko sva veliko govorila o teoretičnih možnostih, da s katerim od otrok kaj ne bo zdravstveno v redu. Govorila sva le o tem, kako bova z otrokom poskusila živeti dalje, druge možnosti niso nikoli prišle v poštev. Ampak ko se ti dejansko v življenju zgodi takšna situacija, je zelo hudo, nihče in noben pogovor te ne more pripraviti na to.
Mateja: Spodbudno pa je bilo to, da smo še isti večer imeli pri naju doma srečanje naše zakonske skupine. Z njimi sva delila svojo preizkušnjo in oni so takoj začeli moliti za nas. Molitvena veriga se je širila tudi prek prijateljev in to nama je bilo res v močno oporo in uteho. Občutila sva moč molitve, ko te "gor drži" vera ljudi, ki molijo zate. Ta molitvena opora naju je spremljala vse do konca in to je bilo res eno veliko bogastvo. Brez tega bi vse mnogo težje prenašala.
Kako se je nadaljevala pot na kalvarijo?
Simon: Ta pot, ki smo jo hodili naprej, ni bila lahka. Kardiolog v Celju, ki je opravljal ultrazvok, ni bil prepričan, za kakšno srčno napako gre pri Kristjanu, zato nama je svetoval, da greva v Avstrijo še po drugo mnenje. Veliko negotovosti je bilo glede diagnoze.
Kristjan se je nato rodil malo pred rokom in bil nekaj dni še na intenzivni negi, kjer so nato postavili končno diagnozo in dokler ni bilo odločeno glede operacije.
Mateja: Ker potrebna operacija v Ljubljani takrat ni bila mogoča, sva šla po nekaj dneh z zdravniško ekipo z letalom v Prago, kjer je bil operiran. Med operacijo sem bila kar mirna in to sprejemala kot dar. Nato pa je predviden konec operacije začel zamujati. V tistih dveh urah sem zares čutila temo, dvome, jezo in popolno odsotnost Boga …
Takrat je bil res en veliki petek. Tako težko je bilo, bila sem sama in nisem zmogla niti moliti. Ko so se odprla vrata intenzivne sobe, je skoznje prišel kirurg, ki mi je povedal, da je operacija uspela. V tistem trenutku sem čutila veliko noč, zmago življenja nad smrtjo.
Simon: Kristjan je vse presenetil, zelo hitro je okreval, po operaciji se je polno dojil in čez 14 dni sta bila z Matejo že doma. Velika zmaga je tudi to, da ima sedaj samo enkrat na leto kontrolo pri kardiologu. Je živahen fantič, poln življenja.
Kako je ta preizkušnja vplivala na vajino vero?
Mateja: Če je bila najina vera prej bolj tradicionalna, je po tej izkušnji globlja. Zavedava se, da bi se lahko vse obrnilo tudi drugače, ampak hkrati čutiva, da se je zgodila z nekim namenom. Bogu sva hvaležna zanjo, saj nama je poleg Kristjanovega zdravja odprl tudi mnogo drugih vidikov življenja.
Simon: Kar nekaj je bilo velikih petkov. Znašla sva se v povsem neznani situaciji. Spomnim se dne, ko je bila operacija, tisti dan ni bilo od mene nič. V službi sem gledal zaslon in samo bil. To so bili težki trenutki, a sedaj, ko gledam celotno preizkušnjo, vidim, da smo bili res blagoslovljeni.
Naredila sva vse, kar je bilo treba, velikonočno upanje pa je res bila vsa molitvena podpora ljudi, ki so molili za nas. Veliko sporočilo vere je to, da sva našla moč, ko sva bila sama najšibkejša. Zmogla sva iti čez vse ovire, ki so nama pomagale zrasti v osebni veri.
Celoten pogovor je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
