Kljub slepoti vodi župnijo in obhaja sveto mašo

Mnogokrat se zdi, da od vseh čutov ljudje najbolj cenimo vid, saj nam omogoča, da uživamo v lepoti Božjega stvarstva. Duhovniku Joseju je bil prav ta čut zaradi bolezni odvzet.

Oče Humberto, doma iz Irapuata v Guanajuatu v Mehiki, se je rodil 4. maja 1968. V duhovnika je bil posvečen 27. julija 1996. Pred nekaj leti je zbolel za sladkorno boleznijo, ki je zaradi zapletov privedla do tega, da je popolnoma izgubil vid. "Pred devetimi leti sem ga začel izgubljati, sedaj pa sem že sedem let popolnoma slep."

Vendar pa mu je prav ta izkušnja pomagala, da se je začel še bolj osredotočati na človekovo notranjost in duhovno plat. "Zaradi tega sem postal bolj občutljiv za tiste, ki trpijo, za bolne, za tiste, ki me prosijo, naj jih poslušam, za tiste, ki me prosijo za malo mojega časa. Čas namenjam njim," je povedal o tem, kako ga slepota ne omejuje.

Duhovnik Humberto priznava, da je bilo sprva zelo težko, bil je jezen, ni se želel podrediti Božji volji. "Čas je tisti, ki vse pomiri, in pomiril je tudi mene. Ne trdim, da sem že v celoti premagal ta človeški odnos in prezir do trpljenja, toda truditi se moramo prepoznati pomen trpljenja, za katerega v celoti ve samo Bog."

Pravi, da je ob površnem pogledu na njegovo situacijo in s povsem človeškega vidika njegovo življenje za nekatere morda izgubilo smisel. "Ker si na nek način izoliran, se včasih počutim drugačnega, izločenega iz skupine sobratov duhovnikov, a če na to gledamo s teološke, Božje perspektive, je to prednost." Humberto je prepričan, da je tudi brez vida k Bogu pripeljal veliko duš.

Kljub slepoti Humberto uspešno vodi svojo župnijo, slepota ga tudi prav nič ne ovira pri obhajanju svete maše. Ima pomočnika, ki med evharistijo stoji poleg njega in bere iz misala, on pa nato besedilo ponovi v mikrofon. Pomočnik prebere evangelij, pridigo pa izpelje sam. Tudi z deljenjem obhajila nima težav: "Imam okvaro vida, ne pa motorike," pravi z nasmehom.

Kot človek razume, da mnogi ljudje doživljajo enako trpljenje kot on. Oče v spodbudo tem ljudem pove, da je zelo težko narediti in razumeti spremembo, ko najprej vidiš vse, nato pa nič. "Opazuješ barve, ljudi, vsakdanje življenje, nenadoma pa ne vidiš ničesar več," pojasnjuje.

"Situacija je zelo težka. Živi svojo žalost. Jokaj ob izgubi vida, kot da bi izgubil prijatelja ali ljubljeno osebo. Potem pa se zaupaj Bogu. Brez Gospoda ne moreš napredovati ..."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.