Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Zakonca Klara in Blaž Otrin sta se poročila leta 2000 in se bližata srebrni obletnici poroke. Sta starša štirih otrok, poleg vzgoje pa veliko časa namenita tudi svojemu zakonu. Sta voditelja šole za zakon v Dobu pri Domžalah, spremljata mlajšo zakonsko skupino v župniji, tudi sama sta člana zakonske skupine.
Poleg tega sta zelo zanimiva tudi kot posameznika. Klara je profesorica slovenščine, navdušena bralka sodobne literature in svetovnih klasikov. Zelo rada ima naravo, dolge in umirjene družinske izlete, čokolado in dobro kavo. Blaž je magister zgodovine in arhivist, skavt, čebelar, ljubitelj najrazličnejših glasbenih žanrov, bralec esejistike in biografije. V prostem času zelo rad kolesari in vari domače žganje.
Pred kratkim sta pri založbi Družina izdala svojo prvo knjigo z naslovom Dve zgodbi istega zakona. Kot piše v opisu knjige, gre za delo, ki neposredno in brez ovinkarjenja osvetli njun zakon z dveh vidikov – ženskega in moškega. Knjiga je napisana z obilico humorja, saj tako že ves čas gledata na svoj zakon, po drugi strani pa se zavedata, da je to ena najresnejših in najbolj pomembnih stvari v njunem življenju.
O knjigi sta zakonca Otrin podrobneje spregovorila ob uradni predstavitvi knjige, ki je potekala v galeriji Družina. Z njima se je pogovarjal vodja knjižnega uredništva Družine David Ahačič. Blaž je ob predstavitvi knjige o zakonu povedal naslednje:
"Prepričana sva, da imata v zakonu škarje in platno sozakonca. Midva sva tista, ki kreirava najin odnos. Opažava, da danes vse prepogosto najdemo sto in en razlog, zakaj nam ne gre. Pravimo, da so krive tašča, družina, služba, rane iz mladosti … Niz razlogov najdemo, toda midva sva res prepričana, da je odgovornost na naju. Seveda je cel kup stvari, na katere ne moreva vplivati, ampak tisto, kar pa lahko narediva, pa morava narediti. In narediva lahko ogromno. V tem smislu je ta knjiga zelo resna, napisana pa na seveda bolj zabaven in svež način. Zakon se mi zdi preveč resna stvar, da bi bila resnobna. Če ga zakleneš v kletko resnobnosti, je to grozno. Humor je stvar, ki lahko razreši marsikatere konflikte, pokaže neko novo stran."
Posnetek s predstavitve knjige si lahko ogledate tukaj:
O knjigi in svojem odnosu in zakonu pa sta se zakonca Otrin pogovarjala tudi z Družininim novinarjem Markom Mesojedcem. V nadaljevanju lahko preberete odlomek iz intervjuja.
Blaž, dejali ste, da je zakon dar od Boga, odvisno pa je, kako s tem darom delamo, kaj z njim naredimo. Se strinjata, da se je treba tako kot za vsak drug odnos tudi za zakon še toliko bolj truditi?
Blaž: Zagotovo. Glavno sporočilo najine knjige je, da je zakon nekaj lepega, Božji dar, neskončna priložnost, ki nam je dana, z njo pa potem lahko naredimo, kar naredimo. To je stvar vsakega posameznika. Najina izkušnja je, da je zakon nekaj najlepšega v življenju in to želiva deliti tudi z drugimi.
Letos obeležujeta že 24. obletnico poroke. Gospa Klara, v čem je vajin zakon drugačen ali pa obogaten v primerjavi s tistimi začetnimi leti? Sta kaj drugačna?
Klara: Seveda sva drugačna. Bilo bi grozljivo, če bi bila enaka, saj bi to pomenila, da nisva naredila nobenega napredka in se nisva za nič trudila. Marsikaj je drugače, čeprav moram reči, da se rada spominjava začetkov in rada gledava na skupni razvoj, ki je pravzaprav viden v vseh smereh – od tega, kako sva na začetku reševala težave, kako sva se prepirala, koliko časa je trajala tišina, kako danes to počneva, razlike v praznovanjih.
To enostavno sprejemava kot dar, ki sva ga dobila, da lahko ob vsem tem, kar sva, živiva tudi svoj zakon, da sva v njem srečna in da se imava po 24 letih enako rada kot na poročni dan. In to, da je še vedno lepo biti doma. Še vedno se veselim, ko mi mož skuha kavo ali ko že tretjič v istem dnevu išče ključe, ki so na mizi, in tako naprej. Zakon je vse – od do in vse vmes in pomembno je, kako vse to sprejemaš in živiš.
Blaž: Še vedno sva rada skupaj. Še vedno se mi zdi, da tli tisti žar ljubezni. Za to sva res hvaležna. In konec koncev, kaj pa je lepšega kot iti spat z ženo in zjutraj vstati z ženo?
Zakon prinese vse; dobre plati, slabe plati, tudi preizkušnje. Tudi vajin zakon je gotovo šel čez določene preizkušnje in trpljenje. Kako se soočata, ko pridejo neke težke preizkušnje, ko morda ne vesta, kako naprej? Se obrneta na Boga?
Blaž: Težave vedno pridejo, če človek hoče ali noče. Pridejo smrti v družini, med najbližjimi in tako naprej. To je neizbežen del zakona, s katerim se je treba soočati. Človeka lahko to popolnoma stre in se ne čudim, da koga ob taki situaciji povozi, da ne vidi več poti naprej, da se dobesedno zgrudi pod težo trpljenja.
Ampak ravno tukaj pride naproti vera. To je naša resnica, tolažba, upanje, da bomo naše drage še kdaj videli, jih objeli, da niso za vedno odšli. Človek, v kolikor je odprt do Boga, je deležen Božjih dotikov, nekih milosti, na podlagi katerih se rojeva upanje, da se stvari izpeljejo, da bomo odrešeni.
Pomaga pa tudi to, da sva drug ob drugem, kot sva si obljubila ob poroki, da bova vedno eden z drugim, da ne bova obupala, da ne bo šel drugi stran takrat, ko bo nekaj hudega, ampak da bo opora, čeprav včasih ne veš, kako pomagati. Ampak dovolj je že, da si blizu in da moliš.
Klara: Zagotovo pridejo v zakonu in v družini trenutki, ko se ti kaj poruši, podre, ko enostavno niti govoriti ne moreš, onemiš. Ampak takrat je pomembno, da imaš nekoga ob sebi, da je to tvoj mož, ki pravzaprav ve vse, ki mu lahko poveš karkoli. In ko prva bolečina mine, se lahko začneš pogovarjati. Vrednost krščanskega zakona pa se mi zdi tudi v tem, da se lahko oba hkrati v isti veri obračava k Bogu po pomoč.
Na žalost vemo, da zakon dandanes ni tako velika vrednota, kot je bil nekoč. Kako bi odgovorila, če bi vaju vprašali, zakaj se je danes vredno poročiti?
Blaž: To, da je zakon danes na slabem glasu, je dejstvo. Ampak to je izraz časa, v katerem živimo, kjer se vse stvari, vse strukture nekako podirajo, izginjajo, vse se nekako staplja. Po drugi strani pa sam res nikoli ne pristanem na to trditev.
Velikokrat slišimo, da rečejo, da se imata lahko dva rada tudi brez papirja. Seveda se imata lahko rada brez papirja. Ampak ko človek naredi diplomo, ko kupi avto, ko se vseli v novo stanovanje, ponavadi priredi neko zabavo, "časti", to je obred.
Zato se mi zdi nenavadno, da ko z nekom zaživiš, začneš ustvarjati novo družino, da se tega ne veseliš oziroma se ne želiš veseliti z drugimi. To je stvar skupnosti. Kaj pa je bolj veselega kot to, da se rojeva nova družina? Če tako malo ceniš svojo ženo oziroma partnerko, potem mogoče res bolje, da nič ne pripraviš. Gre za to, da se veselimo, ker nastaja nekaj novega.
Po drugi strani pa je problem tudi umanjkanje želje po odločitvi. Vsi bi nekaj čakali. Fantje so stari 30, 40 let in še vedno ne vedo, ali je to res to, prej bi radi še veliko dosegli, potovali … Danes je prisotno umanjkanje odločnosti, zato je treba deliti dobre zgodbe, pokazati, da je zakon nekaj lepega in konec koncev – kaj je lepšega kot poroka, polna veselja. Jaz se na primer že danes vnaprej veselim porok svojih otrok.
Celoten intervju, objavljen v velikonočnem času, si lahko ogledate tukaj:
Kako v zakonu uravnavati interese obeh posameznikov?
O tej vedno aktualni temi je zakonca Otrin ob predstavitvi knjige vprašal David Ahačič.
Kako sta postavila meje med "najinimi" dejavnostmi in do kam še lahko spodbujata drug drugega pri različnih individualnih dejavnostih?
Blaž: Vedno se drživa merila, da sva midva prva. To je glavno merilo, tako kar zadeva poklic, tudi kar zadeva prostočasne dejavnosti. Se pa zelo podpirava tako v karieri kot v prostem času.
Klara je pred kratkim zamenjala službo in se mora zdaj na novo učiti nekih stvari, veliko več časa porabi za službo, ampak se mi zdi, da je to res fino, ker jo res osrečuje, ker se je razcvetela in ima tukaj mojo polno podporo.
Veva, da potrebujeva vsak čas zase. Klara potrebuje tistih nekaj metrov knjig na leto, potrebuje telefonske pogovore, pogosto želi iti k delavniški maši, še rajši sicer vidi, če grem tudi jaz z njo. Jaz pa potrebujem tistih sto tisoč kilometrov s kolesom. Moram iti ven in imeti svojo družbo, ko se dobimo brez žena, da smo sami in smo lahko avtentični, nori in to zelo pomaga.
Klara: Res je fino, da sva našla zdravo razmerje med tem, kaj kdo potrebuje in koliko mu drugi to omogoča. Vsaka moja dejavnost posebej me osrečuje in se mi zdi, da je pomembno, da grem tudi od doma in da najdem neko izpopolnitev v drugih stvareh. Ker se mi zdi, da sem zaradi tega potem boljša mami in boljša žena.
