Zakaj moški pogosto hodijo spredaj?

Te dni sem na francoski strani Aleteie naletela na članek z naslovom Zakaj moški pogosto hodijo spredaj? in tudi sama začela razmišljati o tej temi. Res je, da dostikrat vidimo moške, ki hodijo par korakov (včasih tudi več) pred svojimi ženami in otroki.

Ne le v muslimanskem svetu, tudi drugod je to dokaj pogost prizor, ki ga verjetno poznamo tudi ženske iz povsem osebnega življenja.

Ko razmišljam o razlogih za to, najprej pade na pamet evolucijska razlaga. V zgodovini je tradicionalna vloga moškemu zapovedovala, da je bil lovec in da je ščitil domače ognjišče. Hoja nekaj korakov pred družino je moškemu omogočala pregled nad situacijo in morebitnimi nevarnostmi, da je lahko pravočasno ukrepal in zaščitil ranljivejše od sebe, to so bili otroci in žena.

Kar pomislimo na prazgodovinsko družino, ki si je utirala pot nekje po zaraščenem terenu in je moral pater familias pravočasno opaziti medveda ali merjasca, da mu ne bi uplenil družine z njim vred.

Čeprav dandanes načeloma nismo izpostavljeni tovrstnim nevarnostim, vsaj ne večino časa, npr. ko hodimo po mestnih ulicah, pa se na izletih v naravo še vedno izkaže uporabno, če ima moški pregled nad situacijo, nad terenom in nad tem, kdo ali kaj je spredaj pred skupino.

Drugi razlog je psihološko-duhovne narave in bi mu prikimal tudi apostol Pavel, ki v pismu Efežanom piše: "… mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi …" (Ef 5,23).

Moški ima to vlogo in nalogo, da z vso resnostjo, odgovornostjo in v duhu služenja vodi svojo družino ter predstavlja tudi zdravo, zrelo avtoriteto otrokom. Ne zato, ker bi bile ženske manj sposobne ali talentirane, pač pa zato, da se lahko ženske posvečajo drugim, bolj primarnim nalogam, ki so skrb za dobro počutje vseh v družini, empatija z vsemi družinskimi člani, opora in skrb za najšibkejše člene (otroci, dojenčki, ostareli in tako dalje).

Če moški pravilno razume vlogo obeh zakoncev, te svoje vloge, namreč da je "glava", ne bo niti izkoriščal niti zlorabljal, pač pa bo zato še bolj pozoren do žene in otrok, kajti pravi vodja je tisti, ki gleda na vso skupino (družino) in ki čuti odgovornost do vsakega člana.

A dejstvo je, da nam gre ženskam ta moška hoja par korakov spredaj pogosto na živce. Še zlasti, ko je otrok v družini več in so še majhni. Saj dobro vemo, kako je videti hoja s skupino malčkov, od katerih si vsak korak nekdo premisli, se ustavi, ga tišči lulat ali kaj drugega, noče več naprej, zajoka, sitnari, počepne in prešteva kamenčke na poti in tako dalje.

Takrat ima, še sploh, če je mož nekaj metrov spredaj in nestrpno priganja naprej, žena povsem upravičeno občutek, da jo mož pušča samo, da krotenju vseh malčkov med hojo ni kos in da si mož z njo ne deli tistega konkretnega družinskega opravila.

Prav tako je žena lahko upravičeno jezna ali prizadeta tudi, če si je hojo (recimo sprehod po vasi ali mestu, morda pohod v naravi) predstavljala tako, da se bosta med potjo z možem intenzivno pogovarjala. A glasno kričanje med hitro hojo, ko smo že zadihane in nas mož spredaj niti ne sliši niti ne razume, sploh ni zabavno.

Ženske namreč skupne aktivnosti z možem pojmujemo kot čas, ki ga lahko aktivno posvetimo poglabljanju medsebojnega odnosa, to pa za ženske skoraj brez izjeme pomeni pogovor. Tudi možu skupna aktivnost ogromno pomeni, le da je njemu najlepše, če hodita v tišini in se medtem vsak posveča svojim mislim, opazovanju okolice, razgleda, vremena in tako dalje.

Kaj torej storiti, saj najbrž zakoreninjenih vzorcev ne bomo mogli kar tako spremeniti? Najbolje bi bilo, da mož in žena pred samim sprehodom ali pohodom dorečeta, za kakšne vrste hojo bo šlo. Če gre za to, da je bistvo priti od točke A do točke B (in recimo, da je zraven tudi nekaj manjših otrok), potem je prav, da se to vnaprej definira, torej da ne bo žena razočarana, če ne bo šlo toliko za sprehajanje, pač pa za neko opravilo.

Prav je tudi, da tudi mož za roko s seboj vzame enega do dva otroka, sploh starejše, ker lahko s tem znatno razbremeni ženo, ki tudi ne bo imela občutka, da hodi zadaj kot peto kolo in se mora ob tem pregovarjati še z otroki, ki najraje sploh ne bi nikamor šli.

Občasno pa naj si zakonca vzameta tudi čas za sprehod ali pohod, ki bo namenjen samo njima in na katerem se bosta lahko tudi kaj pomembnega pogovorila. Sploh daljši pohodi v naravi so izredno dobra iztočnica za marsikateri pogovor, uvid ali razčiščevanje stvari, ki so se nabrale v odnosu ali družinskem življenju. Takrat pa je prav, da hodita z ramo ob rami, kar je tudi prispodoba zakonske zveze, kjer sta oba skupaj v navezi in hodita v isto smer.