V današnjem hitrem svetu je pojem "zapravljanje časa" pogosto razumljen precej negativno. Urniki so skrbno pripravljeni, na prvem mestu je učinkovitost in vsak trenutek, ki ni dejavno "izkoriščen", obravnavamo kot zamujeno priložnost. S katoliškega vidika pa je "učinkovit dolgčas", kot bi ga lahko imenovali, nekaj izjemno dragocenega.
Katekizem Katoliške cerkve nas spominja, da je Bog po stvarjenju "sedmi dan počival po vsem svojem delu, ki ga je naredil" (KKC 2184). To Božje dejanje premora je pomemben zgled. Svetopisemsko besedilo priznava, kako pomembno je, da se odmaknemo od nenehnih prizadevanj. V teh trenutkih miru, brez zahtev po učinkovitosti, se lahko začne drugačno delo: delo samoopazovanja – in preprosto bivanje.
Dolgčas ni lenoba
Dolgčas nikakor ni sopomenka za brezdelje ali lenobo. Dolgčas je lahko priložnost, da naše misli malce zatavajo, da se v nas zaneti iskrica ustvarjalnosti. Nekateri učenjaki trdijo, kako je sv. Avguštin nekoč zapisal, da je za um koristno, če je občasno brezdelen. V tej nekakšni "praznini" se pojavi dovzetnost, ki nam omogoča, da se povežemo s stvarmi in idejami, ki bi jih pogosto preprosto zaobšli, ter da cenimo lepoto sveta, ki nas obdaja.
Pomislite na primere nenadnega vpogleda, ki so zaznamovali zgodovino. Izročilo pravi, da je Arhimed med kopanjem opazoval, kako njegovo telo izpodriva vodo, kar ga je privedlo do odkritja načela vzgona. Newton naj bi oblikoval zakon težnosti, ko je nanj padlo zrelo jabolko.
Ta odkritja niso bila rezultat vztrajnega dela, temveč trenutkov pozornega brezdelja, v katerih je um svobodno sklepal nepričakovane povezave. Ni treba posebej poudarjati, da se pozorno brezdelje ne rodi iz nič, temveč je posledica dobro usposobljenega uma.
Potrjevanje lastne vrednosti
Katoličani verjamemo, da smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi (1 Mz 1,27). Ta prirojena vrednost ni odvisna od naših dosežkov ali učinkovitosti. Vredni smo preprosto zaradi tega, kar smo. Če si privoščimo čas za nepovezano raziskovanje, celo nepovezano molitev ali preprosto opazovanje oblakov, potrdimo to temeljno resnico. V teh trenutkih navidezno neučinkovitega časa se lahko znova povežemo s seboj in z Bogom ter znova odkrijemo vrednost v običajnem.
Kadar je pred nami neizogibno obdobje brezdelja, je najbolje, če ga zavestno sprejmemo. Pustite, naj vaš um malce odtava, bodite navzoči v trenutku in zaupajte, da se lahko tudi v tišini rodi marsikaj pozitivnega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
