Privoščite si izlet na Bizeljsko in spoznajte najbolj pisano ptico v Sloveniji

Tokrat nas pot pelje na eno najstarejših zavarovanih območij, to je Kozjanski park. Kljub izjemni biotski raznolikosti pa je naš tokratni cilj ogledati si naravni habitat pisane ptice, imenovane čebélar ali legát.

Prebiranje knjig o Sloveniji je bilo pred leti krivo, da sem naletela na opis "gnezdišča čebelarja". Seveda sem sprva napačno naglaševala ime, zato se mi je še toliko bolj vtisnil v spomin, saj mi ni bilo jasno, kakšno gnezdišče naj bi imel čebelar (oseba, ki se ukvarja s čebelami).

Šele po natančnem branju opisa sem ugotovila, da gre za žival (in ne človeka), ki je dobila ime zato, ker se hrani z divjimi čebelami. In ko sem videla še fotografijo te prečudovite ptice, je padla odločitev, da bomo to ptico nekoč poiskali.

Z glavne ceste Brežice–Bizeljsko v vasi Župjek zavijemo levo. Pozorni moramo biti na usmerjevalne table, ker navigacija pokaže napačno pot. Med majem in julijem je idealna priložnost, da se odpravimo v opuščen peskokop kremenovega peska, kjer so svoje domovanje našli čebelarji. Na koncu asfaltne ceste je manjše parkirišče in tam pustimo avto. Do cilja usmerjajo table. V avtu nikakor ne smemo pozabiti daljnogleda, saj pride še kako prav.

Čebelar je približno take velikosti kot kos, le bolj vitek je. Samec in samica se po videzu ne razlikujeta. Hrana, ki jo ulovi med letom, niso le čebele, ampak tudi ose in čmrlji ter večje žuželke (kobilice, metulji, hrošči, škržati in kačji pastirji). Čebelarji so res prava mojstrovina narave in ko jih opazujemo, čas čisto prehitro mineva. Pri nas je vrsta zelo ogrožena in zato zavarovana.

Ptice priletijo na gnezdišče v začetku maja, kjer do konca meseca izkopljejo gnezdilne rove, dolge od enega do dveh metrov. Ptičji par pogosto koplje več rovov, dokonča pa le enega. Na koncu, kjer je razširjeni del, samica odloži 4–7 jajc. Mladiči se običajno izležejo konec junija. Obdobje hranjenja mladičev, ko oba starša prinašata v kljunih hrano, je najbolj primerno za opazovanje. V začetku avgusta se začne selitev in peskokop je kmalu prazen.

Opazovalci lahko prelete ptic opazujemo v zaprti opazovalnici stran od gnezdilne stene, da čim manj motimo in vznemirjamo ptice. Gnezdilna kolonija v Župjeku se ponaša z najdaljšim neprekinjenim stažem v Sloveniji, saj tam gnezdijo že od leta 1984. Mi smo čebelarja obiskali na dan odprtih vrat in smo imeli priložnost strokovnjake iz prve roke zasuti s prenekaterimi vprašanji. Letos bo ta dan 20. maja od 10. do 18. ure.

Po daljšem ogledu gnezdišča se odpravimo še na grad Bizeljsko, ki stoji na griču nad Bizeljsko vasjo. Zaradi lege je viden že od daleč. Od Bizeljskega je oddaljen štiri kilometre, do njega pa se skoraj lahko pripeljemo. Avto pustimo pod gradom, nato se po makadamski stezi podamo do vhoda v grad, ki je pet minut stran.

Prvič je bil grad omenjen leta 1404, v svoji zgodovini pa je opravljal pomembne naloge. Bil je obrambna postojanka, njegov strateški položaj pa je bil zanimiv za številne plemiške družine. Kot večina gradov na Slovenskem je tudi ta grad nastajal postopoma, njegova končna podoba je rezultat številnih prezidav in pozidav. Današnji videz s stolpičema in notranjim arkadnim dvoriščem je tipično renesančni. Od leta 1971 na gradu živi družina Klakočar, ki skrbi za lep in urejen videz stavbe.

Ta je deloma podkletena, iz prvih nadstropij pa se odpirajo čudoviti pogledi na vinogradniško pokrajino. Posebnost gradu so zelo bogati štukaturni okraski, predvsem angelčki. Na sprehodu skozi grajske sobane nas radovedno opazujejo s stropnih štukatur. Ker sami ne znajo pripovedovati zgodb nekdanjih prebivalcev, za to poskrbi gospodar Bojan. Obisk je pravo doživetje, saj izvemo številne zanimivosti o gradu in anekdote, ki so se tu zgodile.

Največja znamenitost je kapela svetega Hieronima iz leta 1623, ki je umeščena ob vhodu prizidka. V delu gradu je urejena tudi zanimiva vinska klet Klakočar, kjer lahko poskusimo dobro domačo žlahtno kapljico.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.