Andrzej Maksymilian Gosek je poljski duhovnik iz neokatehumenske skupnosti, ki kot misijonar že 17 let živi in deluje v Sloveniji. Je župnik v župnijah Ljubljana Kašelj/Zalog in Ljubljana Zadobrova.
Duhovniško pot je začel v neokatehumenskem semenišču Redemptoris Mater v Varšavi. V okviru misijonske prakse so ga za dve leti poslali v Azerbajdžan, nato pa še v Izrael. Leta 2004 je bil posvečen v duhovnika, prva tri leta je služboval kot kaplan v župniji blizu Varšave, nato pa so ga poslali v Slovenijo, kjer je najprej služboval v Logatcu, nato pa v Zalogu.
Pravi, da je zanj največje poslanstvo, da lahko oznanja evangelij in moli za vse ljudi, ki ga prosijo za molitev. Molitev rad združi s sprehodom ali vzponom na hrib, ko pa ima na voljo kaj prostega časa, se, navadno v družbi, odpravi na popotovanje s supom. Za supanje je tako navdušil že kar nekaj župljanov.
Marca je od poljskega predsednika prejel najvišje poljsko odlikovanje za zasluge. Predsednik se mu je zahvalil za dolgoletno skrb za Poljake v Sloveniji, sodelovanje in pomoč pri pripravi kulturnih in verskih ter izobraževalnih dogodkov.
Kdaj ste začutili Božji klic? Je bil to enkraten dogodek ali je šlo za daljšo pot odločanja?
Mislim, da sem prvi klic začutil že v otroštvu. Ker je to že dolgo nazaj, se težko jasno spomnim ali opišem, kaj sem takrat čutil.
Velik zgled je bil moj stric, ki je bil takrat v semenišču pri frančiškanih. Imel sem ga zelo rad in to, da je bil v semenišču, me je spodbudilo k razmisleku, da je to morda pot, ki je blizu tudi meni.
Ko sem šel k prvemu svetemu obhajilu, je ta zakrament srečanja z Jezusom v hostiji v meni rodil še močnejšo željo po duhovništvu. To je nekako trajalo še kako leto, potem pa je za kar nekaj časa izzvenelo in s tem vprašanjem se nisem več ukvarjal, živel sem povsem normalno otroštvo in najstništvo.
V zadnjem letniku gimnazije sem intenzivno razmišljal o tem, kaj je moja življenjska pot, saj se je bilo treba odločiti za študij. Istega leta je v Loretu potekalo srečanje s papežem in dva dni zatem še srečanje z iniciatorji neokatehumenske skupnosti. Na teh srečanjih vedno vprašajo fante in dekleta, če kdo čuti, da bi postal duhovnik, redovnik ali redovnica.
Ker sem vedel, da bo na srečanju to vprašanje, sem začel razmišljati, kaj bi odgovoril, in odločil sem se, da bom Boga vprašal, kaj si želi zame. Toda Bog je odgovoril, še preden sem mu postavil vprašanje.
Spomnim se, da sem bil nekega dne zelo vznemirjen, že od jutranjih ur sem v sebi čutil gromozanski nemir, ki si ga nisem znal razložiti in me je spremljal cel dan. Čutil sem, da se v meni nekaj pripravlja.
Ko sem zvečer molil, sem rekel: "Gospod, prosim te, pokaži mi, kaj želiš od mene." Odprl sem Sveto pismo in zagledal odlomek, ko Jezus sprašuje Petra, ali ga ima rad. Peter odgovori, da Jezus vse ve in da ve, da ga ima rad, Jezus pa mu reče: "Pasi moje ovce."
Bilo mi je popolnoma jasno, kaj to pomeni. Toda Jezusovega vprašanja "Ali me ljubiš?" nisem razumel samo v smislu odločitve za duhovniški poklic, ampak še veliko globlje. Gre za resen odnos s Kristusom, ki ga jaz v tistem trenutku nisem živel, saj sem imel rad veliko različnih stvari, bil sem zaljubljen v neko dekle in tako naprej.
Na romanju v Loreto, ki je bilo zame zares čudovito in pomembno, me je to vprašanje močno spremljalo. Spomnim se, da sem se na srečanju z iniciatorji tresel, ko se je bližalo vprašanje o poklicanosti. Čutil sem, da se je v meni odvijala huda duhovna borba.
Ko so postavili vprašanje, sem vstal in šel po blagoslov. Ko sem se vrnil na svoje mesto, sem v sebi čutil neverjeten mir, ki ga pred tem še nikoli nisem okusil. To so bila prva znamenja, ki so me na nek način utrdila v prepričanju, da je duhovniško poslanstvo prava pot.
Ko slišimo besedo misijonar, navadno pomislimo na človeka, ki odide v revne države, vi pa ste misijonar v Sloveniji. Kako je prišlo do tega?
Ker sem bil že od otroštva v neokatehumenski skupnosti, mi je bilo jasno, da bi rad odšel v semenišče Redemptoris Mater, ki je neokatehumensko pa tudi škofijsko in hkrati misijonsko semenišče.
Vedel sem, da me je Bog po vseh poteh in izkušnjah pripravljal za to, da sem bil pripravljen podariti svoje življenje za evangelizacijo, in biti misijonar pomeni tudi to. Eden od pogojev pred vstopom v semenišče je bil, da smo pripravljeni iti, kamor nas bodo poslali z žrebom.
Občutek pripravljenosti iti kamorkoli je bil zame zelo zanimiv in mi je predstavljal izziv. Vedel sem, da se želim podariti do konca in da sem pripravljen vse pustiti in služiti Cerkvi, kjer me potrebuje. Lažje je živeti duhovništvo, če v srcu ohranjaš misijonski duh, da si pripravljen iti kamorkoli.
Kakšna je bila vaša prva misel, ko ste izvedeli, da odhajate v Slovenijo?
V Sloveniji sem bil pred tem samo dvakrat – na dveh pogrebih. Rektor našega semenišča je bil Slovenec Lojze Oberstar in tako sem se udeležil pogrebov njegovih staršev, peljali smo se le tja in nazaj, zato si nisem nič ogledal.
Bil sem presenečen, ker sem bil prvi, ki so ga poslali v Slovenijo. Presenečen sem bil tudi, ker so me v tujino poslali že po treh letih od posvetitve. Pred tem sem bil tri leta kaplan v župniji blizu Varšave in zdelo se mi je, da sem se ravno vživel in vsega naučil, zato res nisem pričakoval, da bom tako hitro odšel. O Sloveniji nisem vedel skoraj nič, razen tega, kar je pripovedoval rektor. Nisem vedel, kako živi Cerkev, tudi jezika nisem poznal, tako da je bil prihod kar velik izziv.
Se vam zdi, da ste po 17 letih bivanja tu že kaj bolj "Slovenec"?
Sam tega niti ne opazim, opazijo pa drugi. Moj katehist iz Italije, ki je sedaj že pokojni, mi je vedno dejal, da sem bolj Slovenec kot kak dejanski Slovenec. Zelo sem se vživel v okolje, ki me je precej oblikovalo.
Tudi kar se tiče naglasa, je zanimivo, ker ko govorim slovensko, se mi sliši, da imam drugačen naglas, se pa začenja dogajati, da po toliko letih tudi v poljščini nisem več povsem suveren. Poljaki, ki me srečajo, me sprašujejo, od kod sem, saj imam drugačen naglas.
Lahko opišete trenutek v svojem služenju, ki vas je še posebej potrdil v poklicu duhovnika?
Takih trenutkov je bilo veliko. Ogromno je lepih trenutkov, pogovorov, srečanj z ljudmi, ki me spominjajo, kako lepo je duhovniško poslanstvo. Krasno je, ko vidiš, da se življenja nekaterih ljudi zaradi vere spreminjajo na bolje in da se kažejo dolgoročni sadovi.
Zelo močni so tudi trenutki, ko pridem k bolniku in mu tik pred smrtjo podelim odvezo in vidim, da se čuti odrešenega. Zelo močne so tudi kake spovedi, ki v posameznikovo življenje prinesejo korenite spremembe. Vse to so zame lepe in močne potrditve. Največja potrditev in trenutek pa je zame vsakodnevna evharistija, pri kateri vedno znova začutim, da sem na pravi poti in da je duhovniško poslanstvo to, kar si zares želim početi in živeti.
Kaj so največji izzivi, s katerimi se srečujete kot duhovnik, in kako jih premagujete?
Po mojem mnenju je največji izziv, da ostaneš zvest Kristusu in svojemu poklicu, da ne kreneš s poti, h kateri si se zaobljubil kot duhovnik, da boš pokoren škofu in molil za Cerkev.
Zagotovo mi je pri tem v veliko pomoč, da nisem sam. Vedno je nekdo, ki živi ob meni, in imam veliko milost, da imam nekoga, s katerim lahko molim. Tu vidim veliko prednost in milost, da lahko živim skupaj z duhovnim pomočnikom.
Druga pomoč je to, da imam svojo skupnost, ki mi daje prostor, da lahko tudi sam rastem v veri. Morda se sliši čudno, ampak tudi duhovniki moramo kot ostali kristjani ves čas rasti v veri.
Velika milost je, da lahko skupaj z drugimi duhovniki, laiki, družinami, mladimi in starejšimi hodim po poti vere. To je največji dar, ki mi pomaga v premagovanju izzivov, ali ko doživljam razočaranje, ali ko so moje predstave o duhovništvu drugačne od resničnosti.
Zelo veliko mi pomeni, da sem lahko obkrožen z ljudmi. Tako tudi lažje prepoznam zanke, ki mi pridejo naproti. Včasih je to zanka uspeha, ko želi človek sam sebi ali drugim nekaj dokazati, potem pa hitro vidiš, da to ni prava pot. Ob poslušanju Božje besede in življenju z ljudmi v iskrenosti se lahko ogromno naučim.
Dragoceno mi je, ko slišim, kakšne borbe imajo zakonci ali posamezniki, in to mi pomaga uvideti, da ni smisla v tem, da dosežem nek uspeh. Moj uspeh se ne sme meriti v tem, da bi na primer župnija cvetela v nekem človeškem smislu, veliko bolj pomembni so duhovni sadovi, ki se jih ne vidi vedno in so Božje delo.
Ves čas se moram spreobračati, da se lahko držim Kristusa. Prav kratkotrajni uspehi in misel, da si samozadosten, so tisti, ki te odvračajo od Boga. Zato sem res hvaležen, da sem lahko ves čas v odnosu z drugimi in da nisem sam.
Mislim, da je samota velik izziv duhovniškega življenja. Zase bi rekel, da sem res rad in tudi sem ves čas obkrožen z ljudmi, zato je včasih po drugi strani večji izziv, kako v dnevu najti nekaj trenutkov, da se lahko odmaknem.
Čas radi preživljate na supu ali na sprehodih v naravi. Kako najdete ravnovesje med tem in duhovniškim poslanstvom in zakaj je za vas kot duhovnika to pomembno?
Kot otrok nisem bil ravno športen tip, že v osnovni šoli sem imel poškodbe kolen, zato sem se vedno držal stran od športa, da se ne bi še bolj poškodoval. Tudi v družini nihče ni bil športnik, tako da sem bil od nekdaj prepričan, da nisem za šport in da ga ne potrebujem. Z leti pa vse bolj odkrivam, da ga morda vseeno potrebujem, morda k temu pripomore tudi "kriza srednjih let".
Pred nekaj leti sem imel veliko pritiskov, stresa in naporov in začel sem iskati način, da bi se lahko odmaknil od vsega tega. Videl sem, da mi zelo koristi, če grem na sprehod, saj potem veliko lažje in bolj učinkovito opravim ostale obveznosti. Od takrat dalje je to postala stalnica.
Vzamem si uro ali dve, v roke vzamem rožni venec in se odpravim na bližnji hrib. Vrnem se "prešvican", zadovoljen in lahko z velikim veseljem nadaljujem s svojim delom. Pomaga mi ohranjati fizično kondicijo in tudi duhovno ravnovesje.
Še posebej me je začelo veseliti, ko sem videl, kako lepo se da povezati sprehod in doživljanje narave, ki pomirja, z molitvijo. Veliko je namreč situacij in ljudi, ki me prosijo za molitev in tako izkoristim čas v naravi, da se z molitvijo rožnega venca povežem z Bogom in vsemi temi ljudmi, ki imajo toliko stisk in potreb. Priporočam tudi drugim!
Izkoristite za molitev tudi čas na supu ali je ta čas namenjen čemu drugemu?
Na supu ni čisto tako. Če ne drugega že zato, ker ne morem držati rožnega venca. V zadnjem času velikokrat supam še s kom drugim, zato ta čas namenim pogovoru. Je pa prav tako koristno, ker se lahko umaknem od hrupa in vsakodnevnega hitenja. Preživljati čas v naravi res pomaga za zdravje in ravnovesje na vseh ravneh.
Katero doživetje na supu je bilo za vas res nepozabno?
Zelo zanimivi so bili začetki. Zelo se mi je vtisnil v spomin občutek navdušenja, ko kar naenkrat ugotoviš, da lahko "hodiš" po vodi in s povsem druge perspektive občuduješ lepoto stvarstva.
Ena od bolj intenzivnih izkušenj je bila, ko sva šla z Andrejem Šegulo do izliva Soče blizu Monfalconeja v Italiji. Ogledala sva si vremensko napoved in ni bilo videti slabo, toda pojavil se je ciklon z močnim vetrom in ko sva začela, je bilo super, ker sva imela veter v hrbet. Ko pa sva se obrnila in želela priti nazaj, nisva mogla nadaljevati.
Veslala sva in veslala in po pol ure sva bila praktično na istem mestu. Takrat nastopi kriza in moraš res vse moči vložiti v to, da te ne odnese. Spomnim se, da sem se spraševal, ali bom sploh uspel priti na kopno. Na srečo nama je uspelo, je pa bila res zanimiva dogodivščina.
Kakšno sporočilo želite posredovati drugim s svojim življenjem in poslanstvom duhovnika in misijonarja?
Želim posredovati kratko sporočilo, da je Bog dober in da nas ljubi.
