Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Boštjan Dermol, ki je v 90. letih v celjskem bendu Nude z markantnim glasom navduševal oboževalce, zdaj stopa po solo poti. Skozi čas se je precej spremenil, pravi.
Po tem, ko mu je pred leti za rakom umrla mlada žena (pred kratkim pa je odšel še oče), je stopil na dolgo pot žalovanja. V trenutkih, ko je bila samota njegova največja sopotnica, se je teže razbremenil tako, da je svoja občutja prelil v pesmi in jih uglasbil. Ena takšnih pesmi je Sonce, za katero je Boštjan ustvaril videospot, jeseni pa lahko pričakujemo izid njegovega albuma Q.
Veliko razmišljate o odnosih, minevanju, življenju. To znate zapisati v pesniški obliki. Da ste sposobni videti svet okrog sebe in v sebi na ta način, vam verjetno bolj kot pravna izobrazba pomaga vaš notranji čut, kajne?
Mislim, da se pesnik ne rodi, temveč se naredi. Razmišljanje pesnika je od drugih drugačno le v tem, da poet svet okrog sebe opazuje na drugačen način. Vse ostalo pride s spretnostjo, ki jo pridobimo skozi čas. Osebno imam nek notranji čut in glas, da lahko svoje čutenje in zaznave izrazim na spreten način.
Kje bi lahko ljudje danes naredili več v naših odnosih?
Temelj je iskrenost. Pomembno je, da ohranjamo empatijo, prepoznamo bolečino drugih in se vživimo v kožo ljudi, ki se soočajo z drugačnimi situacijami. Da poskušamo razumeti njihova stanja in čutenja.
V zadnjem času ljudje živijo drug mimo drugega. V "avtopilotski noriji" in "kruhoborjenju" se ne ozirajo na svet in okolico. Močno so usmerjeni v svoje fokuse, medtem ko pozabljajo, da so del enovitega sveta. Stvari, ki so del tega sveta, jih ne ganejo več oz. jih sploh ne opazijo.
Leta 2016 ste se mogli spopasti z ženino boleznijo, rakom, njeno smrtjo in skrbjo za malo hčer. Kako ste jima kot mož in očka takrat stali ob strani?
Vse se je odvilo zelo hitro. Od diagnoze do terminalnega konca je minilo samo petnajst mesecev. Stvari so se odvile bistveno hitreje, kot sem se bil sposoben odzivati in prilagajati nanje. Moje odžalovanje je pozneje trajalo toliko časa, saj v obdobju bolezni ni bilo prostora za to. Ob strani sem jima stal po najboljših močeh in sproti. Poskušal sem minimalizirati vsakovrstno škodo v danem trenutku, stati ob strani in biti na najboljši način prisoten v pomoč obema, kolikor je bilo le mogoče.
Prisluhnite Boštjanovi pesmi Sonce:
V bolečini, tesnobi, obupu ljudje poiščemo oporo v veri, bližnjih. Odnese nas lahko tudi v zasvojenosti, v katerih bolečino potlačimo, da se nam ni treba soočati z njo. Kje ste vi našli moč?
V posttravmatskem obdobju žalovanja je bilo treba poiskati načine, poti. Največja težava je bila osamljenost oz. samota, ki sem jo na nek način objemal kot smrt, se moral z njo naučiti živeti ter prepoznati tudi kvalitete takšnega življenja. Obrnil sem se v pisanje in ustvarjanje.
Zdelo se mi je, kot da moram ta krik, ki je v meni, to presežno energijo in mnogotere misli preliti bodisi na papir bodisi uglasbiti, da se razbremenim teže. To je bilo zelo ustvarjalno obdobje, kjer je bil prisoten tako notranji dialog kot tudi dialog z ostalim svetom, določena komunikacija ob izostanku dejanskih dialogov.
Ste kdaj poslušali spoznanja pokojne Mance Košir o minljivosti in smrti? So vam blizu?
Ves čas mi je bila Manca blizu kot človek, krasna je bila. Občudoval sem njeno iskanje pozitivnega v tragediji. Dejstvo je, da ima vsako biološko bitje, ki se rodi, tudi smrt. Smrt je del življenja. Način, na katerega je ona sprejemala svojo bolezen in filozofsko gledala na odhajanje … Pod vse to se podpišem.
Manca je znala ubesediti čutenja na način, da lahko kot zunanji opazovalci spoznamo, kakšna moč je v človeku, ki ve, da izgublja bitko z življenjem. Najbolj pomembna se mi zdi nota upanja in svetlobe na koncu, ki jo je vedno omenjala. Ljube so mi bile njene besede: Potem, ko bo konec, nas ne bo in šli bomo v nebo. Čudovito je, kako je našla neskončne načine moči in optimizma v takšnih trenutkih.
Po ženinem in očetovem odhodu ste se začeli zavedati svoje krhkosti in minljivosti. Kakšne korake delate oziroma ste naredili po tem spoznanju?
Ljudje smo res izjemno krhki. Starost, ki nas čaka ali tudi ne, ne vsebuje veliko lepega. Na koncu ostaneš sam s spomini in občutki, ki jih pridobiš skozi življenje. Bistveno lažje je, ko na koncu poti lahko rečeš, da si pot preživel z dobrimi ljudmi, da si bil dober človek in se trudil biti vsak dan boljši.
Poleg tega je lažje, da si – v kolikor je bilo to mogoče in si imel moč – pomagal drugim in naredil nekaj, kar je osmislilo tvoje življenje. Lažje je, da v sebi prepoznaš poslanstvo, zaradi katerega je bilo vredno živeti to življenje in ko ob končnem obračunu nimaš veliko obžalovanj ter lahko rečeš: naredil sem vse, kar je bilo v moji moči, in to najbolje, kot sem takrat znal.
Krhkost in minljivost pa sem spoznal tudi v naravi. Ljudje smo del narave. Včasih si domišljamo, da smo močnejši od nje, a v resnici je ona močnejša od nas. To zavedanje v vsakodnevnem življenju je pomembno, saj v človeku vzbuja ponižnost in skromnost ter ga prisili, da sobiva s silami, na katere nimamo vpliva. Nanje se lahko le prilagodimo, ne moremo pa jih premagati, ker smo prešibki.
V nekem intervjuju ste dejali, da ste se skozi leta zelo spremenili. V čem?
V stanju samozavedanja. V nekem trenutku sem se zalotil, da delam stvari na "avtopilotu" in nimam samozavedanja. Začutil sem, da se je treba ustaviti, nase pogledati od zunaj in narediti obračun. Videti je treba, kaj je v redu in kaj ne, ter razmisliti o možnosti napredka. Sicer pa se človek spreminja vsak dan, z vsemi dejavniki okrog njega. Pomembno je, da se jih zaveda in da se je pripravljen spremeniti.
Naš namen ni bil biti slaven. V rani mladosti se s prepoznavnostjo, ki je prišla čez noč, nismo znali spoprijeti, saj nismo imeli ustreznih orodij in predznanja. Preden smo se zavedli, kaj smo naredili in do česa prišli, je bilo prepozno. Padli smo v daljše obdobje "avtopilota"; nenehno smo bili na koncertih, v studiu, na intervjujih, pozabili smo živeti zase.
Zanima me, če vas je v času popularnosti benda Nude slava kaj prevzela in če na slavo oz. prepoznavnost z vsemi svojimi spoznanji danes gledate drugače?
Na slavo člani benda nismo bili pripravljeni. V času med letoma 1993 in 1996 je bila naša edina želja ustvarjati glasbo, ki je nam lastna. V bendu smo se povezali prijatelji s podobnim glasbenim okusom, bili smo iz enakega območja.
Sam sem padel v stanje, ko se je telo vdalo. Ko sem na vse skupaj pogledal s strani, nisem bil prepričan, ali sem si takšnega življenja ravno želel. Sčasoma sem to sprejel, z vsemi dobrimi in slabimi platmi. Kakšen dan je bilo dobrih več, drugič manj. Prepoznavnost ima na daljši rok več negativnih posledic. A mlademu človeku pozornost godi. Na koncu pa seveda uvidiš, da je vse skupaj del sistema in minljivo. Zelo ljub mi je tale citat: Bodi dober do vseh. Na poti do uspeha boš srečeval iste ljudi kot takrat, ko ti bo šlo navzdol (vzeto iz knjige Ko daš vse od sebe avtorja dr. Bena Carsona, op. n.).