Mitja Ferenc je pevec skupine Prifarski muzikanti, občasno pa se na odre poda tudi sam s svojo kitaro. V profesionalnem življenju je profesor zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ukvarja se predvsem z novejšo slovensko zgodovino, tudi težkimi vojnimi in povojnimi tematikami. Z njim smo se pogovarjali po nastopu na Ritmu srca 2024.
Poznamo vas predvsem kot Prifarskega muzikanta. Kako pa ste prišli na festival Ritem srca?
Za Prifarce je kar nekaj prelepih besedil napisal Leon Oblak, ki je na Ritmu srca stalen gost s svojimi besedili. Piše izjemno kakovostna besedila in ko me je vprašal, ali sem pripravljen zapeti na festivalu, na katerem do sedaj še nisem bil, sem prebral besedilo, poslušal melodijo in sem mu rekel: "Leon, hvala lepa, z veseljem se udeležim tega festivala."
Vzdušje na odru Ritma srca:
Sicer ustvarjate drugačno glasbo. Prifarski muzikanti ohranjate ljudsko izročilo, pojete slovenske popevke in predelane tuje skladbe. Kaj vam pomeni ta vrsta glasbe? Zakaj vam je tako blizu?
Meni so blizu vsi stili. Morda res še nikoli nisem bil na festivalu Ritem srca in je bil zame tudi to izziv. Tudi ker sem že star, z avtorjem skladbe sva skupaj stara prek 120 let. Ko tukajle gledava tole mladino, se nama zdi, da sva morda kot dedka.
Ampak te pesmi te pomladijo. Vzdušja, ki je prevladalo pod odrom in na tribuni, na festivalih, čeprav sem bil že na vseh možnih, ne doživiš. Res se počutiš mlajši, tako da sem zdajle kot 30-letnik, ne 64-letnik.
Torej vam presedlati na zvrst glasbe, ki je do sedaj niste izvajali, ni bilo pretežko? Vam je bila duhovno-ritmična glasba znana že od prej?
Ne, ni mi bilo. Ta stil mi je blizu, do sedaj pa še nisem imel priložnosti za kaj takega, ker smo vedno sodelovali samo s skupino, sam pa sem redko sodeloval. Ampak ta festival, kot rečeno, mi je bil, tudi besedilo, pisan na dušo, sploh ker se tudi ukvarjam s temačnimi obdobji slovenske zgodovine. Ko včasih rečeš, da ne zmoreš več, rečeš: "Jezus, ti prevzemi".
Se pravi, da vam je ta tematika tudi osebno blizu. Pojete o popolni izročitvi Bogu.
Sploh v zadnjih letih mi je ta tematika, to besedilo, pravzaprav pisana na kožo. Včasih se pri teh težkih vprašanjih slovenske zgodovine – sem pač profesor na fakulteti – ukvarjamo z vprašanji, ki jim ne najdeš odgovorov oz. ne razumeš, da jih vsi ljudje ne razumejo. Takrat ti je zelo težko pri srcu in takrat dejansko lahko rečeš, da če ne zmoreš sam, je nekdo, ki bo prevzel tvoje breme. Besedilo in naslov te pesmi to povesta.
Se vam zdi, da je mogoče prav Bog, vera, upanje, predanost neka rešitev za situacijo, v kateri smo?
Kaj drugega kot vera? Vera nam daje upanje. Brez tega smo nič. Kaj smo brez tega? Moramo v nekaj verjeti, predvsem moramo biti dobri po srcu, moramo se znati poslušati, moramo se znati razumeti. Tega nam dandanes v slovenski družbi vse preveč manjka.
Želim si, da bi bilo tega več in tudi festival, kot je ta, k temu kar nekaj pripomore. Tega se zavem sploh, ko vidim to mladino, kako vzneseno poje pesmi.
