Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Neža Šolar prihaja iz Selške doline na Gorenjskem in je odraščala v družini skupaj s petimi brati in tremi sestrami. Študira Biopsihologijo na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije v Kopru.
V prostem času se rada ukvarja z glasbo, poje v župnijskem pevskem zboru Minuta čez, poučuje kitaro in se uči igrati kontrabas. Zelo rada se igra s svojimi nečaki, hodi v hribe in se druži s prijatelji.
V sklopu programa POTA je mesec in pol preživela na misijonu v Indiji. Kot prostovoljka je sodelovala na oratoriju, na različnih projektih znotraj Karitas in programa POTA.
1. Kaj počneš kot prostovoljka?
Moja prostovoljska pot se je začela po končanem 9. razredu, ko sem bila dovolj stara, da sem postala animatorka na oratoriju v svoji župniji. Takrat sem v sklopu Karitas spoznala tudi Bisere in se jim, prvič kot udeleženka, pozneje pa vsako leto kot animatorka, pridružila.
Leta 2022 so me poti prek programa POTA zanesle tudi v Indijo na misijon, kjer smo s petimi dekleti kratek čas delale v sirotišnici, pozneje pa smo večji del misijona preživele v dekliški šoli. Krajši čas sem sodelovala tudi na projektu Povezani preko telefona, ki se izvaja v sklopu Karitas.
2. Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
Več stvari. Kot prvo verjetno to, da so bili v prostovoljstvo vključeni tudi starejši bratje in sestre. Že to me je pritegnilo, saj sem želela biti z njimi. Kot otrok sem opazovala animatorje na oratoriju in vedno so se mi zdeli najbolj "kul" ljudje na svetu.
Komaj sem čakala, da bom lahko tudi jaz taka – malo odštekana, vedno pripravljena za stvar, z gromozanskim nasmeškom in energijo, ki je nikoli ne zmanjka. Ko sem enkrat to doživela, me je vsako leto vleklo nazaj.
Na različnih prostovoljstvih sem spoznala tudi različne ljudi, s katerimi smo se povezali in se tako še naprej skupaj udeleževali različnih aktivnosti.
3. Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Velikokrat sem poslušala ljudi, ki so prostovoljci in so rekli, da več dobiš kot daš. In to sem vsakič doživela tudi sama. Ko otroka osrečiš, ker ga res poslušaš. Ko ga nasmejiš, zato ker si naredil nekaj nenavadnega. Ko ga pripraviš, da s teboj poje in pleše, na primer banse.
Vsakič znova vidim, da so majhna dela zelo pomembna in da za srečo ne potrebuješ veliko. Prostovoljstvo mi daje nov zagon za naprej in mi kaže, da je svet lep in poln ljudi, ki radi pomagajo sočloveku.
Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: katarina.berden@aleteia.org. Veseli bomo vaših idej!
4. Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Na srečo sem imela do sedaj večino pozitivnih odzivov. Otroci so vedno veseli pozornosti in aktivnosti, ki jih animatorji pripravimo za njih. Seveda so kdaj naporni, ampak se vsakič opomnim, da so tudi oni samo ljudje, ki raziskujejo svet.
Kar pa zadeva druge, ki jim povem, da grem v prostovoljstvo, pa sem imela tudi same dobre izkušnje. Včasih se najde nekdo, ki ne razume, zakaj bi šla poleti raje prostovoljno delat, namesto da za svoje delo dobim denar.
5. Na koga ali kaj si najbolj ponosna? In zakaj.
Najbolj ponosna sem, ko navdušim svoje prijatelje za prostovoljstvo. Ko jim lahko povem svojo dobro izkušnjo in gredo potem naslednje leto zraven. Da nekako širim to, da je prostovoljstvo res ena zakon stvar!
Seveda sem ponosna tudi na otroke, ki se čez teden prelevijo iz sramežljivih v tiste, ki že od daleč slišiš njihov smeh in smeh njihovih novih prijateljev. Vem, da je težko priti nekam na novo in biti to, kar si. Ponosna sem tudi na vse soanimatorje. Ko si nenaspan in počasi energija pada, pa se greš še vseeno igrat, lovit z otroki, z njimi skačeš v vodo in plešeš na pomolu v Portorožu.
6. Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Ko sem bila v Indiji v dekliški sirotišnici, smo bile eno popoldne v njihovem skupnem prostoru in kartale. Naenkrat je prišla neka gospa in v njihovem jeziku nekaj rekla dekletom, ki so bile tam. Ena od njih je preprosto vstala in zaprla vrata. Prostovoljke, ki smo bile tam, smo vprašale, kaj se dogaja.
Otroci so odgovorili, da je zunaj na dvorišču velik kuščar (velik približno dobre pol metra). Me smo seveda začele zganjati paniko: kam se umaknemo, ali je treba koga od skrbnikov klicati in tako naprej. Dekleta so se nam začela smejati in povedala, da je to pri njih čisto normalno in da jih včasih lovijo. To se je v Indiji potem še nekajkrat ponovilo, a takrat je bilo prvič.
7. Zakaj bi k temu povabila tudi druge?
Ker res doživiš tisto pravo in pristno srečo, ki je ni tako lahko najti. Najdeš srčne ljudi in pridobiš prijateljstva za življenje. Pridobiš tudi veliko izkušenj, ki ti bodo v prihodnosti prišle prav.
Naučiš se tudi, da je v redu, če ne gre vse po planu, da lahko na življenje in situacije v življenju gledaš z malo humorja. 😊 Skratka, biti prostovoljec je stvar, ki jo enkrat poskusiš in potem se vsakič znova vračaš k njej.
