Svojim sinovom sta povsem ukinila uporabo zaslonov. Kaj sta odkrila?

Zasloni najrazličnejših vrst so postali v našem življenju že tako razširjeni, da ni nič čudnega, če vidimo starše, ki tudi že najmlajšim otrokom dajejo v roke svoj pametni telefon ali tablico. Še zlasti je to pogost prizor v restavracijah, lokalih in trgovinah – pač tam, kjer bi starši radi imeli nekaj miru.

Tudi doma si marsikdo "kupi" nekaj miru in tišine s tem, da malčke posede pred televizijo, računalnik ali drug zaslon ter pusti, da se jim ena za drugo predvajajo risanke. A zakonca Phil in Broadie Mackenzie iz Toronta sta ugotovila, da je starševanje brez zaslonov pravzaprav mnogo lažje …

Phil in Brodie imata štiri sinove, ki so stari pod sedem let. Lahko si predstavljamo, da družinsko življenje s štirimi majhnimi živahnimi fanti ni ravno sinonim za mir in tišino v hiši. Zato sta, kot številni drugi starši, tudi onadva sinovom vsakodnevno predvajala risanke po televiziji ali tablici, da sta imela nekaj časa zase.

A ugotovila sta, da je zadeva fante povsem zasvojila. Tudi če so bili namreč na družinskih počitnicah, v parku, na igrišču in tako dalje, so otroci spraševali po risankah, namesto da bi uživali v igrah v naravi, plezanju, tekanju in tako dalje.

Potem pa sta se odločila za izziv: najprej sta za 14 dni ukinila popolnoma vse zaslone in ves t. i. "screen time" oz. čas pred ekrani, potem pa sta ta čas še podaljševala, ko sta videla, koliko prednosti je to prineslo njihovi družini.

A najprej sta morala sama pri sebi priti resnici do dna: največja ovira sta bila onadva sama, saj se nista bila pripravljena odreči trenutkom miru in oddiha ter si preprosto nista znala predstavljati, kako biti starša brez "pomoči" zaslonov. Ko sta se soočila s svojim strahom in povsem odrezala zaslone iz življenja njunih malčkov, pa sta ugotovila naslednje.

Sprva sta mislila, da se bo količina joka, kaosa, prerekanja, pretepanja itd. med fanti brez zaslonov povečala. V resnici sta starša kaj hitro opazila, da so brez zaslonov fantje dosti bolj umirjeni, manj jokavi in manj agresivni. Zaslonov praktično od prvega trenutka dalje sploh niso pogrešali (otrokom sta rekla, da TV-ja nekaj časa ne bodo prižigali, tablica pa je na servisu), pač pa so se takoj začeli dosti bolj ukvarjati in igrati en z drugim.

Če so bili na voljo zasloni, se fantje sploh niso igrali s svojimi igračami in se z ničimer niso znali zamotiti več kot nekaj minut. Ko zaslonov in risank ni bilo več, so igrače in slikanice kar naenkrat postale zelo aktualne in z njimi se zamotijo za dolgo časa. Prav tako so iznašli številne načine proste igre med seboj. Seveda, priznata starša, to pomeni, da se večkrat stvari polijejo, umažejo, razmečejo in se kaj tudi polomi – a to je majhna cena za to, da otroci niso več "zombiji".

Ko so bili "prilepljeni" na risanke, je bil pravi projekt, da so se spravili ven iz hiše, pred tem pa preoblekli, preobuli in tako dalje. Po novem so fantje takoj za akcijo, kadar jih starša želita spraviti na vrt, v park ali kamorkoli drugam.

Starša Phil in Brodie sta opazila še eno zelo dobrodošlo spremembo: njuni sinovi dosti manj izkazujejo trmo, se v trgovini in na javnih mestih manj mečejo po tleh ter so na splošno manj sitni, poleg tega pa tudi hitreje zaspijo in spijo dlje časa kot prej.

Čeprav sta torej starša morda izgubila kakšen trenutek tišine in miru, pa sta dobila nazaj svoje otroke, ki jim končno ne vlada več odvisnost od televizije in tablice.