“Tako osupljivo učinkovito, kot znajo moje napake razgaliti otroci, jih ne zna nihče”

Zvesti bralci Aleteie lahko njegovo ime zasledite praktično na vsakodnevni ravni. Naš sodelavec Lojze Grčman je mojster jezika in kreator vedno novih idej, ki jih spretno ubeseduje bodisi v objavah na Aleteijinih družbenih omrežjih ali člankih in intervjujih. Ne glede na sogovornika vedno najde kakšno skupno točko, na kateri gradi nadaljnji pogovor.

Svojo strast do pisanja in športa je združil v biografiji rokometaša Uroša Zormana Tako, kot sem rekel, z duhovnikom Martinom Golobom pa sta soustvarila knjižno uspešnico Na spletni prižnici. Prav tako se odlično znajde pred kamero in mikrofonom, bodisi kot voditelj, komentator ali napovedovalec dogodkov. Pred kratkim se je s prijatelji lotil še enega projekta, podkasta Roling, s katerim navdušujejo ljubitelje rokometa. V današnji epizodi Moških skrivnosti se predstavi še nekoliko bolj osebno.

Služba, žena, trije otroci, čas zase … Kako krmariš med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
To je vsakodnevni izziv prve vrste. Ko že v določenih obdobjih mislim, da mi gre razporejanje časa zdaj pa že kar dobro, se navadno zgodi kak tovrstni zdrs in ''zabluzim'', namenim čas nepotrebnim ali manj pomembnim rečem. Sicer pa se zavedam, kaj je ključno: organizacija dneva, disciplina, razporejanje prioritet, fokus. Je pa včasih težava teorijo prenesti v prakso. 😊

Kako razvajaš svojo ženo?
Hm, poslušam jo. Poskusim ji nameniti osredotočeno pozornost in se vživeti v njeno situacijo, morda dati nasvet, mnenje, če me za to prosi. Zelo sem ponosen nanjo, ki mi je neprecenljiva opora, in na najinih 15 let zakona.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegaš, rušiš?
Da vsi moški obožujejo pivo in se spoznajo na avtomobile. Jaz sem popolno nasprotje obeh prepričanj.

Zakaj si novinar?
Pisanje, besedo jemljem kot poslanstvo. V zadnjem času se res vse bolj zavedam morebitne usodnosti tega, kako zelo pomembno in ključno je izbirati prave besede ob pravem času. Ne le v novinarskem, ali pisateljskem, ali komentatorskem smislu, tudi v vsakdanjem življenju, ki prinaša tisočere odtenke situacij, ko je treba kaj reči ali pa, na primer ob navalu besa, tudi postaviti stražo pred usta.

Kdaj biti kritičen, kdaj spodbujati, kdaj pohvaliti, kdaj in kako tolažiti? Včasih že majceno drugačna čustvena barva glasu ali kanček drugačna beseda naredita neznansko razliko. Lepa beseda lepo mesto najde. Je pa obenem treba biti tudi iskren, spoštljivo iskren, in neposreden. Tvorno kritičen. Da bi znal imeti vajeti pravih besed v rokah, velikokrat prosim Svetega Duha.

Novinarstvo – v mislih imam širši pogled; od družbenih omrežij prek komentiranja, podkasta in intervjujev do župnijskega glasila – obožujem. Ob sogovornikih tudi sam osebnostno in duhovno rastem, si širim obzorje. Spoznavam zanimive ljudi. Za velik privilegij imam, da v službi delam to, kar mi je všeč. Nekaj zelo podobnega pa bi počel tudi, če bi mi nekdo ponudil, da mi nikoli več ni treba delati za denar. To sem jaz, to znam, v tem rastem in verjamem, da lahko ljudem kaj dam. Tudi v prihodnje.   

Na kaj pa si ponosen pri Aleteii? 😊
Hm, včasih me še kar osupne, ko pomislim, da nas bere 15 odstotkov Slovencev. Pred šestimi leti in pol smo začeli s točke nič, z nič bralci, nič sledilci na omrežjih. Danes je drugače. Ko kličeš sogovornike in se predstaviš, ti pogosto odvrnejo: ''Poznam, poznam, rada vas berem.'' Vesel sem, da naše vsebine prinašajo ljudem nekaj lepega – spodbudo, malo tolažbe, da bodrijo, navdihujejo.

V naši redakciji je nastala knjiga o Martinu Golobu, našem vlogerju, ki je potem izdal še eno knjigo. Imamo lasten koledarček, spletno trgovino … Naša ekipa ustvarja in sodeluje tudi z drugimi sekcijami založbe Družina, ki nas podpira od začetka, za kar smo globoko hvaležni. Naši članki so prevajani v angleški, španski, poljski jezik ter postajajo uspešnice v teh deželah. Res imamo ogromno razlogov za hvaležnost!

Si avtor dveh knjig, o rokometašu Urošu Zormanu in duhovniku Martinu Golobu, ki delujeta na precej raznolikih področjih. Kateri so bili največji izzivi pri pisanju in na kaj si pri obeh omenjenih projektih najbolj ponosen?
Pri prvi knjigi sem se še malo učil. Bila je tudi organizacijsko-logistično zahtevnejša, saj sem imel kar 48 sogovornikov, ki so vsak na svoj način ilustrirali življenjsko in športno pot zdajšnjega selektorja rokometne reprezentance Uroša Zormana. Zelo sem vesel, da sem avtor prve biografije rokometaša na Slovenskem.

Knjiga o Martinu Golobu pa je bila nekakšna naravna, spontana nadgradnja našega sodelovanja z njim. Vloger na Aleteii je od leta 2018 in v svojem stotem vlogu je objavil, da bo izšla knjiga, v kateri je še bolj podrobno in poglobljeno razložil Božje zapovedi, zakramente, blagre, povezal osebni in duhovni vidik sebe.

S pogovornimi večeri sva v družbi Družinine ekipe obiskala že več kot 35 krajev. Pride tudi 200, 300, 400 ljudi. Ljudje so veseli podpisa, posvetila. Tudi leto in pol po izidu je zanimanje za knjigo Na spletni prižnici še vedno veliko.

Že ko sva knjigo ustvarjala, sem imel dober občutek. Zdaj pa se številka prodanih izvodov bliža 24.000, kar je bilo še pred letom zame nepredstavljivo. Od vsakega izvoda gresta dva evra v dobrodelne namene konkretnim družinam, na kar smo z Martinom in založbo Družina še posebej ponosni. Nikoli ne bom pozabil klica, ko sem eni od mamic, ki smo jim pomagali, sporočil to novico. Tudi s to pomočjo je lažje prebrodila stisko.  

Kateri je tvoj najljubši konjiček in zakaj?
Igranje košarke, vožnja s kolesom in vodenje rokometnega podkasta. Preprosto zato, ker me vse troje ne le veseli, ampak na trenutke v določeni meri celo osrečuje.

''Očetovstvo me izpolnjuje, ker … ?''
Ker mi postavlja najbolj prvinsko in iskreno (včasih celo brutalno iskreno) zrcalo pred obličje moje osebnosti. Tako osupljivo učinkovito, kot znajo moje napake razgaliti otroci, jih ne zna nihče. Pa da ne bo izpadlo tarnajoče. Neizmerno sem hvaležen, da s Sašo sploh imava otroke in da so zdravi. Toliko je primerov družin, ki nimajo te sreče in blagoslova oziroma so prednje postavljene drugačne preizkušnje.

Očetovstvo me izpolnjuje v iskrenih odnosih z otroki, v skupnih dejavnostih, iskanju zanimanj, ki nas povezujejo, duhovnih zgledih. K vsakemu otroku je treba pristopiti na svoj način, ga znati začutiti, slišati, ko je treba, ko me potrebuje, ne ko imam jaz slučajno čas.

Obožujem, ko z otroci ob skupnem času pletemo družinski humor, ko smo skupaj na kakem izletu, z enim, dvema ali tremi na športni ali duhovni prireditvi. S ponosom spremljam in podpiram njihove dosežke v šoli, na športnih prizoriščih in drugod. Poskušam biti zgled poštenega in zdravo pokončnega očeta, ki je sposoben priznati napako. Otroci iskrenost zelo cenijo.

Tri stvari, ki jih po tvojem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Premalo se znamo poslušati in slišati. Zelo velikokrat imam vtis, da pogovor ni dialog, ampak da gre za dva monologa, ki sta ''po naključju'' prišla skupaj.

Premalo je spoštljivosti. Ne razumem, zakaj bi bilo ''treba'' nekoga žaliti, če se z njim ne strinjaš. Žaljivk in poniževanja v analognem in še posebej digitalnem svetu kar mrgoli.  

Premalo preverjamo, kaj drži in kaj ne. Nekoč so imeli informacij premalo, danes jih imamo preveč. Ne le mediji, danes je ustvarjalec in razširjevalec informacij lahko prav vsakdo. Nekateri lahko tudi z več profili na več platformah. Najbolj glasni so najbolj vpadljivi. Še zdaleč pa ni nujno, da imajo vedno najbolj prav.

Včasih je res težko nabrati sveženj stvarnih informacij. Še večkrat pa je bržkone tako, da se nam tega sploh ne ljubi početi. Udobneje je plavati v lastnem mehurčku kot pa pogledati še malo naokrog in prisluhniti drugim. Tako da: mislim da bi vsak, preden vstopa v javnost s komentarjem koga ali česa (pametujemo zelo radi, kajne?), če posebej če je ta kritičen, piker ali omalovažujoč, moral res dobro preveriti dostopna dejstva in se vprašati, ali res ve dovolj za sodbo.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta ti dala najbolj misliti?
Na srečo kakšnih posebnih preizkušenj še nisem imel. Sta mi pa opravljanje vozniškega izpita in fizika v srednji šoli poslala nedvoumno sporočilo o pomenu vztrajnosti in premagovanju frustracij.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolniš?
Pri maši, ob molitvi, branju Svetega pisma, s poslušanjem podkastov, ob pogovoru z ženo in na župnijskih moških večerih, ob pisanju, delanju intervjujev in seveda na turneji Na spletni prižnici ob Martinu Golobu. 😊