Po prevari in 13 letih ločenega življenja sta poskusila znova: “Dobro nama je skupaj”

Svojo zgodbo pripovedujeta poljska zakonca Anna in Andrzej Szymański. Poročila sta se pri Anninih 20 letih. Sledila je prevara, leta ločenega življenja, oba sta si ustvarila novi družini. Toda Bog je na tej poti spreminjal njuni srci, drug drugemu sta odpustila zadane bolečine in po več letih znova začela pisati skupno poglavje.

Koliko let sta že poročena?
Anna: Moj mož je bil moj prvi fant. Spoznala sva se v osnovni šoli. Poročila sva se pred 24 leti, takrat sem imela 20 let. Lepo nama je bilo skupaj. Imela sva se rada, dobro sva se razumela, med nama je vladala iskrenost. Veliko časa sva preživela skupaj, bila sva celo sodelavca. Po treh letih zakona, ko sem zamenjala službo, sem se zaljubila v drugega moškega – bil je moj šef.

Andrzej, kako ste se odzvali na ženino prevaro?
Prej sva bila harmoničen, ljubeč par. Morda nama je manjkalo več bližine. Ko sem izvedel za prevaro, sem bil šokiran. Bil sem jezen, presenečen, razočaran. Izselil sem se iz hiše. Psihično sem bil povsem na tleh. Stres je bil tako velik, da en teden nisem jedel, izgubil sem 15 kilogramov. Z mamo in sestro sem poromal v Čenstohovo. Molil sem, da bi se situacija čim bolje rešila.

Ko sem izvedel, da je žena s tem moškim noseča, je bil to zame konec najinega skupnega poglavja. Spet sem šel v Čenstohovo in tam doživel notranji mir. Začel sem na novo živeti. Do Anne nisem čutil nobenega sovraštva. Posebej se spomnim neke nedeljske maše, ko sem med molitvijo očenaša pomislil na svojo ženo in na to, da ji odpuščam grehe.

Anna, vi pravite, da je bil vajin zakon dober, toda v kombinaciji s prevaro se to sliši nenavadno.
Težko razložim, od kod je prišla ta zaljubljenost v drugega moškega, saj sem bila s svojim možem srečna. Mogoče je vmes posegel hudi duh ali pa je imel Bog načrt, kako naju spreobrniti.

Prihajam iz ateistične družine. Zakramente sem prejela bolj kot ne po tradiciji. Nisem hodila v cerkev. Mož prihaja iz verne in zelo dejavne družine. Poročil naju je njegov stric, ki je salezijanec. Vendar se nisva dobro zavedala, da je Bog pomemben. Verjela sva, da sva gospodarja svoje usode, da o vsem odločava sama, da je vse odvisno od naju. Nisva molila skupaj. V cerkev sva hodila ob praznikih.

Na Aleteii po najboljših močeh za vas pripravljamo navdihujoče vsebine, ki so brezplačne. Zelo bomo hvaležni, če boste naše prizadevanje podprli z donacijo ali nakupom v spletni trgovini.

Kakšno je bilo vaše drugo razmerje?
Anna: Kar hitro se je izkazalo, da moje predstave o najinem skupnem življenju nimajo veliko skupnega z realnostjo. Videla sem, da ne jaz ne on nisva zadovoljna. Hkrati sem upala, da bo bolje, toda bilo je vedno slabše. V drugi zvezi sem živela 10 let in rodila tri otroke.

Pred vnovičnim razhodom sem veliko jokala, ker sem se počutila neljubljeno in nerazumljeno. Vedela sem, da sem povzročila kar nekaj gorja, s katerim sem se morala soočiti. Zelo sem se smilila sama sebi, da sem takrat zapustila Andrzeja. Takrat je moja najstarejša hči prejela prvo sveto obhajilo in začela sem hoditi v cerkev.

Kdaj se je zgodila prelomnica v vašem življenju?
Anna: Pred božičem sem našla pismo. Bilo je babičino pismo, ki ga je pred vojno dobila od svojega zaročenca. Še pred vojno je odšel v Ameriko. Moja babica je ostala na Poljskem in se poročila z mojim dedkom, s katerim je bila nesrečna. Zaročenec v pismu piše, da mu je babica zlomila srce, ker je upal, da se bosta po vojni spet srečala. Na to pismo je moja babica s tresočo roko zapisala: "Bog, če bi še enkrat živela ..." Ko sem to prebrala, je bilo, kot bi me udarila strela. Pomislila sem: "Bog, prosim, naj nimam takšnih obžalovanj ob koncu svojega življenja."

Takrat sem se odločila končati to drugo razmerje. V tistem obdobju se je začelo marsikaj dogajati. Po dolgih letih premora sem šla k spovedi. Začela sem hoditi v cerkev in se pridružila neokatehumenski skupnosti, kar mi je zelo pomagalo.

Ali ste razmišljali o ničnosti zakonske zveze z Andrzejem?
Anna: Sprva nisem razmišljala o svojem nekdanjem možu, vendar me je Bog pripravil do tega, da sem začela razmišljati o zakonu, ki sva ga nekoč sklenila. Nisem hotela biti sama do konca življenja. Pri pristojnih cerkvenih inštitucijah sem se pozanimala glede veljavnosti sklenitve najine zakonske zveze. V najinem primeru sem bila sama pred sklenitvijo zakramenta zakona precej mlada in nisem izhajala iz katoliške družine.

V svojem srcu sem začela razmišljati, ali res menim, da je bil ta zakrament neveljaven, ali ga ima Bog za neveljavnega. Začela sem veliko moliti. Vedno bolj jasno sem videla, da sem na napačni poti, da se ne bi smela podati v drugo razmerje, da Bog hoče nekaj drugega od mene.

Imela sem 35 let, ko sem šla prvič v življenju na Jasno Goro. Na kolenih pred Gospo sem jasno slišala, da imam moža. Nato sem si nazaj nadela poročni prstan. Moji starši te moje geste nikakor niso mogli razumeti. Sploh nisem pričakovala, da bova spet skupaj. Mislila sem, da bom "žena na daljavo": molila bi zanj in zavestno ne bi vstopala v nove zveze. Toda s pomočjo neke skupnosti sem še bolj spoznala, da je Bog vsemogočen.

Kdaj je prišlo do vajinega vnovičnega srečanja?
Anna: Vključila sem se v 12-stopenjski program ozdravljenja. Eden od korakov je vključeval opravičilo vsem, ki sem jih kadarkoli prizadela. Seveda sem se morala opravičiti možu. Vprašala sem ga, ali je srečen. Sklenila sem, da bom, če je odgovor pritrdilen, končala pogovor in mu ne bom kvarila sreče. On pa je odgovoril: "Oh, saj veš, kako je."

Andrzej: Takrat sem bil že na tem, da se razidem s partnerko, s katero sva imela otroka. Ni nama dobro šlo. Z Anno sva se po naključju srečala v parku, 13 let po razhodu. Drugo srečanje je bilo že dogovorjeno, takrat mi je dala tudi pismo, v katerem je pisala o svoji duhovni preobrazbi, da je samska in da naju še vedno dojema kot zakonski par. Odgovoril sem, da ne verjamem v to poroko. Vendar je bilo seme posejano. V enem mesecu sem se bil pripravljen znova vrniti k ženi. Vsa družina se je obrnila proti meni.

Anna: Imela sva močan občutek, da je to, kar počneva, dobro za vse. Nobenih dvomov nisva imela pri tem, da bi bila spet skupaj. Moja skupnost je veliko molila zame. Mož se je obrnil na svojega strica salezijanca in ga vprašal, ali je prav, kar dela. Odgovoril mu je, da je v Božjih očeh prav, da je s svojo ženo.

Vsak od vaju ima otroke iz prejšnjih zvez, dva imata skupaj. Kakšno je bilo vajino okrevanje?
Anna: Kot da nikoli ne bi bila narazen. Kot da se teh 13 let razlike nikoli ni zgodilo. Moji otroci so vedeli za Andrzeja, poznali so najino zgodbo, videli so naju skupaj na fotografijah. Skupaj imava šest otrok: moji so stari 20, 15 in 13 let, možev sin ima 10 let, najina skupna otroka pa imata 7 in 5 let.

Andrzej: Takoj ko sva spet pristala skupaj, sva se udeležila romanja podobe Čenstohovske Matere Božje. V nekem trenutku je duhovnik dejal, da se bo zgodila obnovitev zakonske zaobljube. Ljudje so se začeli zbirati in premikati proti oltarju, dokler se midva nisva znašla pred duhovnikom. To je bilo zelo močno dejanje in izkušnja tako za naju kot za duhovnika, ki nama je na roke poveznil štolo, saj je poznal najino zgodovino.

Preden sva se razšla, sva bila v harmoničnem zakonu. Tako je tudi zdaj. Dobro nama je skupaj.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.