Na smrtni postelji se ne pogovarjamo o dediščini, ampak koga bi še rad videl

Na začetku je Jani Kramar iz Slovenskega društva Hospic spregovoril o odnosu družbe do smrti. Pravi, da se je odnos do smrti precej spremenil. Včasih je obstajal močan socialni podporni element, saj se je od pokojnega poslovila cela vas, zaradi zbiranja za molitev ob pokojnem, na sedmini in ob tridesetem dnevu pa tudi žalujoči v najtežjih trenutkih niso bili sami.

Danes pa smo postali "komot", pravi: "Nekoga, ki je bolan, damo v bolnišnico in nato počakamo, da umre, nato ga damo v žaro in v štirih urah gremo. Kdo se je tukaj uspel posloviti od koga? Že v fazi umiranja ni bilo nobenega zaključevanja odnosov, ker se bojimo soočiti s človekom, ko je še živ."

Alenka Križnik, prav tako iz Slovenskega društva Hospic, ugotavlja, da smo družba, ki se zelo pretvarja. Veliko besed se namenja izrazoslovju, rečemo npr. dolgoživa družba namesto starejši. Tega, da se staramo, nočemo sprejeti: "Tudi nimamo zakona o evtanaziji, imamo predlog Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ali lahko z nekimi umetnimi mehanizmi govorimo o stvareh, ki ne pritičejo pomoči?"

Sodelavki Hospica, ki je sicer pravnica, se zdi predlog zakona sporen tudi s pravnega vidika. Po drugi svetovni vojni smo namreč človekovo življenje postavili kot najvišjo vrednoto, v katero se ne sme posegati. S tem zakonom pa smo življenje spravili na raven prostovoljnega urejanja: "Kot pravnica vidim prvo težavo v tem, da odločamo o nečem, o čemer ne moremo odločati."

"Kar predlagalci zakona prikazujejo kot lajšanje bolečin in spoštovanje človekovega dostojanstva, predstavlja pesek v oči. O tem bi lahko govorili takrat, ko bi ljudje, ki trpijo in mogoče želijo zaključiti življenje, imeli možnost izbire. Sedaj je nimajo, ker Slovenija nima sistemsko za vse državljane pod enakimi pogoji urejene paliativne in hospic oskrbe na ravni države. Paliativni timi, ki delujejo v javnem zdravstvenem sistemu, so ustanovljeni samo v petih krajih po Sloveniji," je razložila.

Paliativna oskrba je blažilna oskrba, ki lajša simptome bolezni, začne se že mnogo pred smrtjo. Paliativni timi so organizirani v bolnišnicah in so sestavljeni iz zdravnika specialista, medicinske sestre in socialne delavke, tim pa pride tudi na dom in podpre bolnika celostno.

Jani Kramar je pojasnil, da se trpljenja bojimo kot hudič križa, zato se ljudem zdi, da je evtanazija upravičena. Iz Hospica se spomni bolnikov, ki so ga ob prihodu spraševali po možnosti evtanazije, ko pa pozneje niso bili sami, jih ni bolelo, niso bili žejni ..., niso več vprašali po prekinitvi življenja.

"Človek ni narejen za predčasno smrt. Telo se bori do konca. Vsak dih na koncu je prigaran. Moja kolegica zdravnica zelo lepo reče: Zakaj prehitevati, če pa ima telo vgrajen program zaključevanja življenja?"

Človek veliko spi, periferni organi pomodrijo, zmanjša se odzivnost, ni potrebe po hrani in pijači, zmanjšuje se celo potreba po analgetikih (ker se senzorji za bolečino izklapljajo), stanje se počasi prevesi v komo.

"V zakonu bodo državljani našli poglavje, v katerem piše, koliko stane paliativna hospic oskrba in koliko stane dolgotrajna oskrba in koliko bo strošek predčasnega zaključka življenja. Ko nekdo začne kalkulirati, se lahko vprašamo, kakšno vrednost postavimo življenju in kdo smo, da bomo nekomu svobodno dovolili, da zagotavlja svoje dostojanstvo na način, da mu bomo povedali, kakšen strošek predstavlja družbi in svojcem," opozarja Alenka Križnik.

Zdi se ji, da bi se morali o občutkih, da smo breme, več pogovarjati, morali pa bi jih tudi trenirati, ko smo lažje bolni. Dobro se je učiti sprejemati dejstvo, da smo lahko bolni, svojci pa naj se učijo bolniku ne dajati občutka krivde, ker zanje ne more ničesar narediti.

"Ni pošteno, da imajo ljudje, ki so nam v breme, občutek, da so nam samo v breme, da mi od njih nič nimamo. Tudi njihovo življenje ima vrednost, za katero težko najdeš besedo in prostor v tem hitrem užitkarskem svetu, je pa izredno pomembna in iz nje zraste dobro," je zaokrožila misel.

Sogovornika sta predstavila še nekaj zmot in nevarnosti, s katerimi se soočamo pri razpravi o evtanaziji.

Jani Kramar pravi, da pasivna evtanazija ne obstaja: "Evtanazija pomeni neposreden poseg nekoga drugega, v tem primeru zdravnika, v človekovo telo, da skrajšaš življenje."

Prav tako nasprotniki evtanazije ne poveličujejo trpljenja, zavzemajo pa se, da narava oz. Bog opravita svojo pot: "Tudi mi v Hospicu se ne zavzemamo za to, da bi se življenje podaljševalo v nedogled. Izkušnje govorijo, da se v tem primeru podaljšuje trpljenje."

Alenka Križnik je poudarila še, da to, da zdravniki včasih ne reanimirajo človeka v terminalni fazi, ker bi s tem samo podaljševali njegovo trpljenje, in da lahko polnoletna oseba vnaprej izrazi, da ne želi oživljanja, ko medicina ne predvideva izboljšanja stanja, ne pomeni, da že imamo uzakonjeno evtanazijo. Pomeni samo, da ne podaljšujemo nečesa, česar narava ne želi.

Zakon je po mnenju sogovornikov tudi neustaven. "Če samomorilcu pomagam, da naredi samomor, sem kazensko odgovoren, ta zakon pa govori nekaj drugega," pravi Kramar, Križnikova pa je pojasnila, da je življenje po ustavi nedotakljivo. Trenutno je poseg v življenje dopusten samo v primeru silobrana.

Pomembno vprašanje se ji zdi tudi, ali bo človek, ki v trenutku usmrtitve ne bo več sposoben odločanja, res usmrčen po svoji volji, ali bi se morda kljub vnaprejšnji izjavi takrat premislil.

Poleg medicinske paliativne oskrbe je pomembno, da se umirajočemu in njegovim bližnjim zagotovi prostor za zaključevanje odnosov, kažejo izkušnje sodelavcev Hospica. "Družine si ne upajo povedati diagnoze," je Jani Kramar delil svoje izkušnje: "Hospicovci smo tisti, ki zdržimo takrat, ko drugi uidejo. Jaz ne bom ušel pred vprašanjem, ali bom umrl."

Po njegovih besedah je pri umiranju še kup lepih stvari, tudi humorja: "Škoda je teh dragocenih trenutkov, ki jih ne bi bilo, če družina skupaj z nami ne bi vztrajala do konca."