Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Smo v mesecu maju, ko se vse razcveta in pri liturgiji pojemo: "Življenje novo se budi!" A smrt je letos že tolikokrat pokazala svoje želo, da se ne morem otresti misli na končnost.
Najbrž vsak izmed nas v življenju pride do točke, ko ugotovi – zelo osebno, globoko in boleče, da dejansko ni druge smeri, kot naprej – do groba. Tudi če bi to jasno začrtano pot napravila kar se da ovinkasto, se na njej ne morem obrniti in ničesar vrniti. Panta rei. Čas teče.
Ko so otroci "uradno" vstopili v najstništvo, sem naletela na zelo dobro knjigo o tem, kako se starši soočamo s tem obdobjem otrokovega odraščanja. Knjiga ne govori o vzgoji, ne govori o načinih pogovora, ki so nam na razpolago. Pač pa zelo brez dlake na jeziku razgalja vso paleto čustev, ki nas bo ob tem zelo verjetno zajela.
Od nevoščljivosti, ker so se otroci šele začeli vzpenjati proti zenitu, medtem ko mi že čutimo, da nam pojenjajo moči in življenjski sokovi, do obžalovanja, kaj vse smo zamudili v svojem otroštvu in mladosti.
A glej ga, zlomka, nikomur ni prihranjeno – smrt kosi med mladimi in starimi, nihče ne more svojih let vzeti za samoumevna. Ob smrti mladega sokrajana sem se zavedela, kako sem določeno obdobje pri otrocih trepetala, da bom naredila "vse prav", da bom zagotovo poskrbela, da jih obvarujem pred hudim.
A nato sem se kar nekako sprostila, češ, mimo vseh teh glavnih čeri otroštva smo, saj ni tako hudo, kot drugi govorijo, na varnem smo. Zato me je kot strela z jasnega zadelo, da ni življenjske točke, ko bi lahko vzkliknila kot biblijski nespametni bogataš: "Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje."
Pred kratkim se je poslovila Manca Košir. Navdihnil me je citat iz nekega intervjuja, ko je rekla, da se je vedno scela vrgla v priložnosti in je tako učila tudi svoje hčere: "Ful gas!" Manca je za mnoge bila sinonim za polno življenje. Zdi se mi, da se je ob njenem slovesu uresničil verz iz pesmi Alenke Rebula: "Blagor ženskam, ki ne umrejo, samo izginejo kot kruh na mizi. Nenadoma ga zmanjka in nihče od živih ni ostal lačen."
V zadnjem času sem bolj pozorna na to, kako ravnam z nedokončanimi stvarmi v svojem življenju – kaj puščam hočeš nočeš nepostorjeno za jutri, kaj iz nuje, kaj pa iz malomarnosti. Nočem, da bi se mi čas iztekel, ko ne bi naredila bistvenega. Saj tudi Pavček v pesmi pravi: "Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova, poskusi: vnovič in zopet in znova."
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
