Mojstrica razmišljanja: “Potrebujemo orodja namerne kreativnosti, ki nas vodijo iz ustaljenega vzorca”

"Dvajset let sem potrebovala, da sem opis svojega dela spravila v dve besedi. Trenerka razmišljanja. To je službeni opis. Oseben opis pa bi bil: zelo radovedna, raziskovalka vsega, kar se dogaja v svetu okoli nas. Žena in mati sinu Timonu, ki bo kmalu praznoval 16. rojstni dan, hči Eva Carmen pa ima sedemnajst let in pol."

Nastja Mulej ima magisterij iz komunikologije ter diplomi iz ekonomije in sociologije. V treh jezikih je urejala revije in knjige, od nekdaj se je ukvarjala z idejami, prav tako so jo od nekdaj jezili slabi in neproduktivni sestanki ... in zato je svojo kariero posvetila prav reševanju takšnih tegob.

Sredi prve porodniške se ji je obetalo direktorsko mesto, ker pa Nastja zase pravi, da ni direktorski tip, sta se z možem odločila še malo povečati družino. S prihodom otrok so se prioritete spremenile, želela si je biti z družino, ne pa ves čas na službenih poteh. Delo je začela opravljati kot zunanja sodelavka, da bi bila čim več z otrokoma.

Takrat si je njen mož Dušan pri športu poškodoval nogo, v službi ni bil zadovoljen, Nastji je posel dobro tekel in padla je odločitev: Dušan ostane doma! Tako imata malo obrnjeno zgodbo, Nastja vodi posel, mož pa ji pomaga pri vsem. "Dušan je s tem v redu, ne čuti se manjvrednega," doda sogovornica.

Kako vam uspeva krmariti med kariero in družinskim življenjem?
Vedno bolj sem zaposlena, še posebej po koronskem času. Ker tako posel zahteva, sem veliko časa zdoma, vendar pa se zato trudim biti vedno dosegljiva na telefonu za mojo družino.

Prebrala sem, da ste po 60 prepotovanih državah, treh diplomah odkrili zelo posebnega in zanimivega gospoda de Bona ter odkrili svoje poslanstvo.
Od nekdaj sem bila noro aktivna, vpeta v kup projektov, vendar vse se mi je zdelo nekoliko dolgočasno, iskala sem nekaj več. Zaposlena sem bila v zelo uspešni mednarodni agenciji, organizirala dogodke, ves čas potovala, počasi je vse isto. Potrebujem občutek, da je tisto, kar počnem, smiselno.

Pred očmi so se mi odvijali sestanki, kjer se je tim skregal. Želela sem si več strukturiranosti. Takrat smo v okviru Ideas Campusa povabili de Bona v Piran, da bi predaval. Končno sem slišala, da kreativnost ni, da na kup leti gora idej, ampak je urejen način, v katerem imamo svojo strukturo, fokus, čas, cilj, informacije, selekcijo ... Delo, za katero sem prej potrebovala dneve, sem po njegovem sistemu opravila v treh urah, dolgovezni sestanki so po novem trajali po dvajset minut.

Od tedaj me zanimajo le še te njegove metode, ki jih preučujem in poučujem. Leta 2006 sem izdala njegovi knjigi Šest klobukov razmišljanja in Lateralno razmišljanje. Njegova znanja ta svet nujno potrebuje, želje niso dovolj, vedeti je treba, kako. Trga za razmišljanje ni. Ljudje mislijo, da se za to ni treba šolati, ali pa da je povezano z inteligenco.

"Moja vizija je spraviti razmišljanje v vsako šolo in idejnika v vsako organizacijo," pravite. Mar današnja družba ne razmišlja dovolj?
Ko rečem razmišljanje, imam v mislih, da znamo dobiti veliko informacij, veliko idej, da znamo narediti akcijski načrt, da se znamo odločiti. Vedeti moramo, kako. Nogometno moštvo se vso športno kariero uči, kako dati gol, kako driblati, kako postaviti obrambo itd., ne rečejo jim samo, naj dajo gol.

Tako se tudi mi učimo in urimo orodja za najrazličnejše življenjske situacije, kajti vse naše komuniciranje in obnašanje izhajata iz našega razmišljanja – če znamo zadeve razmisliti vnaprej in pri tem sodelovati, potem vemo, kako si odpreti nova vrata, ko se nam stara zaprejo.

Kaj pa se učijo otroci po teh metodah?
Naši otroci se na primer učijo orodja PNZ – pozitivno, negativno, zanimivo. Primer: kako bi bilo, če bi imeli pouk v popolni temi? Otroci to takoj obdelajo z vseh strani, kaj bi bilo pri tem dobrega, kaj slabega in kaj zanimivo, ne rečejo takoj, da je to brez veze. To je najbolj osnovno orodje, že štiriletniki ga uporabljajo.

Točno po tem zaporedju delam tudi s predsedniki uprav družb. Veliko pogledov in idej tako dobimo, pretresemo, ven padejo izčiščene ideje. Takšnih podobnih orodij je za šole 60. Tako prisrčno je slišati, ko otroci povedo, da so oni pomagali po teh metodah staršem, ki se niso mogli odločiti.  

Orodje UVD – Upoštevaj Vse Dejavnike, orodje PiN – Posledice in Nadaljevanja, orodje SDL – Stališča drugih ljudi itd. Ime orodja si po nekaj konkretnih vajah zapomnijo in čim ga poveš, možgančki vedo, da morajo na primer upoštevati vse živo, preden se kaj odločijo ali načrtujejo. Tako se naučijo pripraviti na nekaj.

Ali da morajo razmisliti o takojšnjih, kratkoročnih, srednjeročnih, dolgoročni posledicah, preden naredijo naslednji korak. Tako se naučijo, da niso preuranjeni, nepremišljeni.

Ali da morajo vzeti v obzir stališča (mnenja, poglede, navade) drugih ljudi, ki so vključeni v isto situacijo. Tako se naučijo empatije.

Kaj od tega uporabljate pri vzgoji najstnikov?
Zelo veliko od tega. Moja hči je tipična pubertetnica, polna izbruhov. Zelo se trudim, da ko je ona v čustvih, da grem tja tudi jaz, da nisem v dejstvih. Običajno bi starši nizali vprašanja, kot so: zakaj to počneš, očitke: kaj pa ti manjka ... Po tem načinu ji rečem, da jo razumem, da naj pove, kar čuti ... Lahko izrazi čustva, so dovoljena, nima smisla oporekati.

Drugi primer: če da kateri od otrok kakšno pobudo, ne odvrnem takoj, da se to ne da, da je nesmiselno ... če se le da, to idejo podprem, ker se vsakdo dobro počuti, če lahko uresniči ideje. Na koncu je od tega precej več. Pride pa tudi čas za informacije, takrat se držim tega in fokusirano gradim na tej ravni.

Če delaš po de Bonovem paralelnem razmišljanju, to pomeni, da z drugim raziskujeva zadevo z vseh zornih kotov zaporedoma, torej ko si ti v zornem kotu idej, sem tudi jaz v zornem kotu idej in ne v vrednotenju. Ko nekdo išče prednosti, jih tudi jaz iščem – na podlagi svojih izkušenj in znanj. Gre za to, da skupaj pridemo do cilja, ne pa da imam jaz bolj prav.

Kako pa potem postavite meje?
To je isto, kot je pri sestankih. Vedeti moramo, kaj je cilj, kaj je fokus in kaj je struktura (kdaj začnemo in končamo). Za jedilno mizo ni kreativnosti, za mizo se pač lepo jé. Tudi na cesti ni kreativnosti, tam se upošteva pravila. Ko pa imaš možnost znotraj pravil ustvarjati, pa le daj. In ko je čas upoštevanja pravil, se jih pač upošteva.

Kaj je po vašem kreativnost?
Po mojem je to tista misel, ki je na novo prišla v glavo. Tudi raziskave nevroznanstvenikov potrjujejo de Bonovo trditev, da so možgani briljantno nekreativen organ. Možgani skušajo vsako novo informacijo dati v star uveljavljen vzorec. Zato nekaj novega vedno primerjamo z nečim, kar že poznamo.

Prav zato potrebujemo orodja namerne kreativnosti, ki nas vodijo ven iz ustaljenega vzorca, da se jaz spomnim nekaj novega, bodisi za moje možgane, moj tim, zelo redko, ampak se zgodi, lahko tudi za cel svet. Še posebej je treba otrokom odpirati ta svet razmišljanja. Pot do šole, na primer, ni samo ena pravilna, do tja vodi več poti, tudi sonce lahko narišemo na več načinov. Poskušamo preseči svet: prav in narobe. Žal pa je šolski sistem naravnan na pravilno in nepravilno.

Lahko pritrdim, da ogromno Slovencev pozna Maraton pozitivne psihologije. Ali vedo tudi, da ste mama tega projekta?
Ne bi rekla ravno mama, vsekakor pa pobudnica in ena od roditeljev. Veste, tudi pozitivna psihologija izhaja iz de Bonovih dognanj. Napisal je Priročnik za pozitivno revolucijo v razmišljanju. Govori o petih načelih, ki bi jih vsakdo od nas lahko izpopolnjeval, da bi vsi živeli v boljšem svetu. Simbolizira jih pet prstov na roki.

Palec simbolizira učinkovitost, saj brez njega ne moreš učinkovito uporabljati preostalih prstov na roki. Z učinkovitostjo je mišljeno zastaviti si cilj in ga doseči. Če imam cilj in ga znam doseči, potem gredo vse moje misli in dejanja v tisto smer. Ko so cilji doseženi, se dobro počutim.

Kazalec simbolizira smer naprej, to pomeni konstruktivnost. Če želim živeti v boljšem svetu, je bolje biti konstruktiven kot kritičen. Sredinec simbolizira spoštovanje, ta prst je najdaljši, ker karkoli počneš, bodi spoštljiv do vsakega, ne glede na to, kakšen je, je živo bitje in zasluži si spoštovanje.

Četrto načelo, če želimo živeti v boljšem svetu, je samoizpopolnjevanje. Predstavlja ga prstanec. Poročeni tu nosijo prstan, ki jih opominja, da so se zavezali v dobrem in slabem. Zavežemo se, da se bomo trudili biti danes boljši človek, kot smo bili včeraj.

Mezinec pa simbolizira najmanjši prst, ki pomeni, da je tudi majhen prispevek že veliko vreden. To so minimalne vrednote, ki bi jih morali upoštevati, če bi želeli, da bi bil svet boljši.

Vsi skupaj dajo odprto dlan, ki je simbol pozitivne revolucije v nasprotju z zaprto, ki je stisnjena pest. Mi se z odprto dlanjo ob obrazu pozdravljamo: "Danes je boljši dan!" Iz tega je nastala pozitivna psihologija, prostovoljni neprofitni projekt.

S skupino psihologinj smo začeli leta 2012 s predavanjem v Cankarjevem domu. Do danes se je že zvrstilo 300 predavanj in prek 200 predavateljev. Skoraj vsa so posneta in brezplačno na spletu. Od tega jih 65 tolmačenih v znakovni jezik.