Moralni teolog Gabriel Kavčič, specializantka družinske medicine in doktorska študentka etike ob koncu življenja Meta Rus in prostovoljec Slovenskega društva Hospic Jon Kanjir so ob vprašanjih moderatorja Martina Ciringerja orisali katoliški pogled na prostovoljno končanje življenja in evtanazijo.
Jon Kanjir je govoril predvsem o izkušnjah dela z umirajočimi, Gabriel Kavčič in Meta Rus pa sta razložila tudi nekaj osnovnih pojmov, ki jih je treba pravilno razumeti, da lahko sploh razpravljamo o evtanaziji. Nanje se bomo osredotočili v nadaljevanju članka.
Evtanazija je jemanje človeškega življenja
Martin Ciringer je Gabriela Kavčiča najprej prosil, naj pojasni termine evtanazija, prostovoljno končanje življenja in pasivna evtanazija.
"Evtanazija v grščini pomeni dobra smrt. V današnjem času se izraz evtanazija uporablja predvsem za tiste postopke, pri katerih nekdo od zunaj odvzame življenje nekoga, običajno je to ranljiv posameznik, bolnik, starostnik."
"Ko gre za končanje življenja, si je dobro zapomniti, da imamo vedno splav, evtanazijo na drugi strani – to je lok življenja, umor, samomor, smrtna kazen. To je pet načinov, pet generalnih tipov jemanja človeškega življenja. V bistvu so to samo različne besede za umor ali vsaj uboj. Evtanazija se uvršča v ta spekter jemanja človeškega življenja."
Dr. Kavčič je nato pojasnil pojem prostovoljno končanje življenja, ki ga večkrat nadomeščajo besedne zveze pomoč pri samomoru ali asistirani samomor: "To je, ko se nekdo še v času svojega zavedanja, čeprav je že ranljiv, bolehen, odloči, da bi rad zaključil svoje življenje, in to izvede ob pomoči zdravstvenega sistema."
Posebej je podčrtal, da je besedna zveza prostovoljno končanje življenja, uporabljena v slovenskem predlogu zakona, samo olepšan način, kako govoriti o tej težki temi.
Pasivna evtanazija ne obstaja
V nadaljevanju je gost dejal, da pasivna evtanazija ne obstaja, ker je evtanazija vedno namensko jemanje človekovega življenja. Ta besedna zveza se navadno uporablja za postopke, ko so zdravniki za lajšanje bolečin prisiljeni uporabiti določena zdravila in pomirjevala, ki lahko privedejo tudi do nekoliko zgodnejše smrti, a ta učinek ni predviden in hoten.
S pojmom pasivna evtanazija se pogosto označuje tudi opustitev zdravljenja, zato se je moderator obrnil na Meto Rus z vprašanjem, kdaj zdravniki prenehajo z zdravljenjem.
Temeljni cilj zdravniškega poklica je ohranjanje življenja, v primeru napredovane, neozdravljive bolezni pa je situacija nekoliko drugačna, je povedala: "Takrat ni temeljni cilj podaljšanje življenja, ampak skrb za njegovo kvaliteto." "V primerih, ko gre za napredovano, neozdravljivo bolezen, je na mestu, da se ne uvaja oz. opusti neke terapije, pri katerih bi šlo za preveliko škodo za bolnika."
V čem je vrednost človeškega življenja?
V nadaljevanju je Meta Rus razložila, da koncept zagovorništva evtanazije temelji na spoštovanju avtonomije posameznika, torej na predpostavki, da lahko človek sam odloča o sebi. Tovrstno pojmovanje avtonomije "človeka vidi kot izoliranega od ostalih, kot da je človek otok, kar pa vemo, da ni, ker smo neizbežno vpeti v odnose in je pod vplivi drugih".
Po njenih besedah je o avtonomiji neznosno trpečega bolnika težko govoriti tudi, ker trpljenje spremeni zmožnost sprejemanja odločitev.
Gabriel Kavčič je z vidika katoliškega nauka dodal, da je "človekovo dostojanstvo neodlepljiva nalepka, ki spremlja vsako človeško življenje, samo ker to življenje je". "Za nas katoličane je življenje sveto. Teološke predpostavke pa so mnoge. Prva je 27. vrstica v Prvi Mojzesovi knjigi: ustvarjeni smo po Božji podobi in te podobe ne boš uničeval."
"Človeško življenje je hoteno od Boga, je krona stvarstva: ne da nam je stvarstvo podvrženo in delamo z njim, kar hočemo, ampak da smo po razumu in sposobnosti ljubiti podobni Bogu, da lahko stvarstvo preoblikujemo in smo sposobni žrtvovanjske ljubezni, kot nam jo na koncu pokaže Kristus na križu," je razložil.
Kaj je smisel trpljenja?
Na dr. Kavčiča se je moderator ne nazadnje obrnil še za katoliško razlago trpljenja: "O smislu trpljenja je težko teoretizirati. Krščanstvo ima v svojih temeljih vdelano, da življenje ni pravljica, ampak je najboljša ljubezen v tem, da potrpimo ali trpimo eden za drugega in tudi sami v svojem življenju."
V nadaljevanju je predstavil še povezanost kreposti upanja, ki je v naravi kristjanov, in osmišljevanja trpljenja: "Če krepost upanja v človeku ne utripa, je logično, da je človek vreden omembe ali pa kakorkoli vreden, samo dokler je mlad, zdrav, v redu, produktiven. Ko se to izčrpa, ne ti sam pri sebi ne drugi pri tebi ne vidijo potrebe, da v tem stadiju ostajaš."
"Vsaka vrsta trpljenja je drugačna, če je doživeta na krščanski način. Ko krepost upanja v družbi upada, upada zraven tudi vsakršen smisel trpljenja, starosti, bolezni, ranljivosti itn., ker zgniješ in te ni," je še podčrtal Gabriel Kavčič.
