“Srce Jezusovo zares izraža neskončno Božjo ljubezen do nas”

Na praznik Srca Jezusovega smo se z rektorjem njemu posvečene cerkve na Taboru v Ljubljani, lazaristom Rokom Žlendrom, pogovarjali o vsebini praznika.

Praznika Srca Jezusovega nikoli nisem dobro razumel, ker se ne nanaša na noben specifičen dogodek iz Jezusovega življenja. Kako bi v nekaj stavkih pojasnili, kaj praznujemo danes?
Ko govorimo o Srcu Jezusovemu, ne moremo drugače, kot da mu takoj damo sopomenko: Jezusova ljubezen do sočloveka, do vsakega posamično in tudi do človeštva kot takega.

Ko pa govorimo o njegovi ljubezni, ne moremo mimo dogodkov na veliki četrtek – postavitev svete evharistije, predvsem pa na veliki petek – njegovega trpljenja in smrti na križu. Ljubezen, ki jo je takrat Jezus izkazal do nas, pa ni bila nekaj enkratnega, saj nam jo še zdaj izkazuje, skrbi za nas.

Ne moremo mimo križa, ljubezni, ki gre preko križa. Včasih uporabimo slovenski pregovor Ljubezen gre skozi želodec. V krščanstvu pa gre ljubezen preko križa. Potrebno je tudi pravo pojmovanje ljubezni. Kaj je ljubezen? Klasična definicija je: hoteti dobro bližnjega. Torej daleč od neke sentimentalnosti, zgolj nekega čustvovanja, nekih srčkov.

Najbolj imeniten simbol za ljubezen pa je srce. Tako je tudi pri Jezusu: njegovo srce, njegovo čisto telesno srce. Jezus kot Bog in človek, torej božja in človeška narava, in Jezus, ki nas s svojo človeško naravo in svojim človeškim srcem ljubi. Tudi v Svetem pismu je srce središče človeka, njegovega čustvovanja, volje, mišljenja, tistega najglobljega.

Govoriva torej o Božji ljubezni kot temelju našega odrešenja. Od kod izvira ta ljubezen, ki tako gori v Jezusovem srcu?
Evangelist Janez pravi: "Bog je ljubezen." Kaj to pomeni? To se lahko sliši tako zelo abstraktno. Bog je, kot vemo, Sveta Trojica. To je nekaj, kar nam je Jezus razodel. Oče, ki ljubi Sina, Sin, ki je ljubljen od Očeta in ki prav tako ljubi Očeta. In Sveti Duh kot vez ljubezni med njima. Ta ljubezen se razliva tudi na nas, v našem srcu je izlita po Svetem Duhu.

Bog pa se odloči, da bo postal človek. Sin sprejme nase človeško naravo, postane človek, postane ljudem podoben v vsem razen v grehu. Zakaj? Da bi človeka odrešil, potem ko je človek. To je Očeta veliko stalo, saj je njegov Sin na svetu pretrpel strašno smrt. Po drugi strani pa je Sin to storil v pokorščini Očetu in iz ljubezni, po eni strani do Očeta, po drugi strani pa tudi do človeštva.

Nekje sem enkrat slišal tako primerjavo. Da je Bog postal človek, da bi rešil človeka, je podobno, kot da bi človek postal mravlja, da bi rešil mravljo. Mi si tega, kar je on storil za nas, sploh ne znamo predstavljati.

Ko je Jezus mrtev visel na križu, mu je vojak prebodel srce, iz njega pa sta pritekli kri in voda. Je tudi ta prizor povezan z današnjim praznikom? 
Vedeti moramo, kaj kri in voda predstavljata. Predstavljata dva zakramenta. Voda predstavlja sveti krst. Po drugi strani pa kri. Kri, ki odrešuje. Kri kot znamenje sklenitve zaveze, kakor jo poznamo že iz Stare zaveze. In potem Jezusova kri, ki sklepa novo in večno zavezo med Bogom in ljudstvom, kakor pravi Jezus: "To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge." Druge zaveze več ne bo.

Ko z njegove strani pritečeta kri in voda, priteče iz njega vse, kar more dati, da vse, kar ima, daruje samega sebe. Sv. Tomaž Akvinski je zapisal: "Iz Kristusove strani je pritekla voda, da umiva, kri pa, da odrešuje. Kri je zakrament evharistije, voda je zakrament krsta. Krst ima moč, da umiva, iz moči Kristusove krvi."

Po eni strani je to rojstvo zakramentov, krsta in evharistije, po drugi strani pa spodbuda, da bi tudi mi iz tega živeli. Krst je prvi zakrament, potem pa sledi redno zakramentalno življenje, predvsem sveta evharistija in sveta spoved.

Zgodovina češčenja Srca Jezusovega je dolga, praznik za vesoljno Cerkev pa je bil uveden šele leta 1856, torej 200 let po prikazanjih sv. Marjeti Mariji Alacoque. Nam lahko poveste, kaj več o teh dogodkih? 
Češčenje Srca Jezusovega se začne z apostolom Janezom, ljubljenim učencem, ki med zadnjo večerjo nasloni glavo na Jezusove prsi. Omenili smo že Jezusovo prebodeno Srce. To so svetopisemski temelji. Potem imamo še pred sv. Marjeto Marijo Alacoque sv. Bernarda, velikega Marijinega častilca, enega prvih cistercijanov iz 12. stoletja, sv. Bonaventuro, enega prvih frančiškanov iz 13. stoletja.

Ni se torej vse začelo z Marjeto Marijo Alacoque. Pri njej gre na nek način za vrhunec, ker je bil na podlagi njenih videnj uveden praznik, a še to slabih 200 let po videnju.

Meni pa je blizu tudi sv. Janez Eudes. Pravijo, da je prerok Srca. Živel je v 17. stoletju in njegova želja je bila Jezusovo kraljevanje v nas, da bi Jezus v nas vladal. "Hočemo, Jezus, da nam vladaš," bi bil nekakšen vzklik. Zelo praktično razlaga, kako naj Jezus vlada v naših srcih: preko posvečevanja jutra, čez dan, zvečer.

On je začetnik liturgičnega češčenja Srca Jezusovega. Leta 1672, eno leto pred Jezusovim prikazanjem sv. Marjeti Mariji, je že izdelal mašni obrazec na čast Srcu Jezusovemu. Ta obrazec je Cerkev potrdila.

Potem pa pride, kot radi rečemo, na sceno Marjeta Marija Alacoque z več videnji Jezusa med letoma 1573 in 1575. Njena želja oz. Jezusova želja je bila, da se širi pobožnost do njegovega Srca, da se uvede praznik Srca Jezusovega.

Ampak zakaj sem omenil Eudesa? Prvič zaradi knjige, ki je zelo dobra, drugič pa, ker je bilo na začetku precej nasprotovanja Alacoquevi. In prav Eudes je s svojim pisanjem pomagal širiti zdravo pobožnost.

Kaj pa je Jezus razodel sveti Marjeti Mariji Alacoque? Kako so povezana s pobožnostjo prvih petkov?
Jezus je sv. Marjeti razodel dvanajst obljub. Tista velika obljuba pa je dvanajsta, zadnja. Kot pravi Jezus: "Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov pobožno prejeli sveto obhajilo, bom podelil milost, stanovitnost in srečno smrt."

Na podlagi te Jezusove obljube se je potem rodila pobožnost devetih prvih petkov. Pogoj za to pobožnost je torej prejem svetega obhajila s čistim srcem, kar predpostavlja redno sveto spoved.

Ste rektor cerkve Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani, nastale kmalu po uvedbi praznika. Zakaj je Ljubljana potrebovala to cerkev?
Papež Pij IX. je v jubilejnem letu 1875 celotno vesoljno Cerkev posvetil Srcu Jezusovemu. Isto leto je bila posvečena Srcu Jezusovemu tudi ljubljanska škofija. Čez štiri leta so prišli v Ljubljano lazaristi in imeli željo zgraditi novo cerkev. Škof Janez Zlatoust Pogačar je želel, da bi bila novozgrajena cerkev posvečena Srcu Jezusovemu.

Očitno je že takrat videl potrebo po tem. Nato je bila cerkev zgrajena in posvečena je bila leta 1883. Lani smo obhajali sto štirideset let posvetitve.

Kakšni pa so njeni sadovi danes? 
Dobro je že to, da smo na teritoriju, kjer sta blizu Metelkova ulica in klinični center. Precej ljudi gre mimo. Cerkev je odprta vsak dan od jutra do večera, kar ni ravno značilnost vseh ljubljanskih cerkva v centru. Človek se lahko ustavi, človek lahko pomoli, človek je lahko v tišini pred Gospodom. 

Tu se dvakrat na dan tudi daruje sveta maša. Redno molimo rožni venec po molitvenih namenih naših obiskovalcev. Imamo kar nekaj namenov, ker jih ljudje lahko zapišejo na list v cerkvi. Tu so predvsem tisti, ki se čutijo uboge. To so mali ljudje, ki vidijo, da potrebujejo nekoga, ki vidijo, da človek sam pač ne zmore.

Ne smemo pozabiti niti na častitljivega Božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca, ki je tu pokopan. Letos obhajamo stoletnico njegovega škofovskega posvečenja. Tu je tudi čudodelna svetinja, in sicer obe strani podobe, kakor je bila razodeta ob prikazanju Brezmadežne sestri Katarini Laboure leta 1830.

Meni se zdi ta Cerkev kot skriti zaklad skorajda v središču Ljubljane ali pa kot speči velikan, ki še čaka, da se bo dokončno prebudil. Jaz res vabim, spodbujam naše študente, spodbujam ljudi, da bi se tukaj počutili čim bolj doma. Je pa vsak človek svoboden. Bog ljubi, na človeku pa je, ali bo to ljubezen sprejel ali ne.

Moja srčna želja je, da bi se ljudje čim raje zatekali k Srcu Jezusovemu, ker Srce Jezusovo zares izraža neskončno Božjo ljubezen do nas.