Kako je bila kronana Svetogorska Kraljica

Na strmi vzpetini nad Solkanom, imenovani Skalnica oz. Sveta Gora, kraljuje Svetogorska Kraljica. Začetki romarske poti segajo v leto 1539, ko se je pastirici Urški Ferligoj med pašo na vrhu Skalnice prikazala Mati Marija in ji naročila, naj na tem kraju sezidajo cerkev.

Milostno podobo Svetogorske Kraljice je iz svoje zbirke podaril beneški patriarh Marino Grimani ob posvetitvi prve cerkve leta 1544. Avtorstvo in čas nastanka nista gotova, delo pa se najpogosteje pripisuje Jakobu Palmi ml. 

Upodobitev je vsebinsko zelo bogata. V prvi plan so postavljene štiri osebe, ki povezujejo Staro in Novo zavezo. Devica Marija je rodila Odrešenika – Jezusa, ki ga drži v naročju, prerok Izaija (levo) ga je v času Stare zaveze napovedal, Janez Krstnik (desno) pa je bil njegov neposredni predhodnik, ki je z besedami "Glejte, Jagnje Božje!" jasno pokazal, kdo je obljubljeni Mesija.

V ozadju so vidne gore, iznad katerih vzhaja jutranje sonce. Zarja najverjetneje simbolizira odrešenje. Upodobitev pa se sklada tudi s Sveto Goro, čeprav najbrž ni nastala namensko zanjo, saj se z vrha odpira čudovit pogled na Julijske Alpe, Karnijske Alpe in Dolomite.

Na več načinov je mogoče razumeti tudi kos lesa, postavljen za Marijo. Po eni razlagi predstavlja deblo Davidovega rodu, katerega potomca sta Marija in Jezus, po drugi deblo drevesa spoznanja, po tretji pa spodnji del križa, na katerega je bil pribit Kristus.

Kronanje čudodelnih Marijinih podob je ena od pobožnosti, s katerimi se Materi Mariji izkaže največja čast, ki ji jo je mogoče dati na Zemlji. "Taka krona pomeni nebeško slavo, tisto poveličanje, ki ga je Jezus svoji Materi podelil v nebesih. Krona na Marijini glavi naznanja tudi vsem vernim, da bo prišel trenutek, ko bomo dosegli poveličanje vsi Jezusovi učenci za zvesto vero in dobra dela iz vere," je zapisal frančiškan p. Pavel Krajnik. 

Obred je bil v posesti stolnega kapitlja vatikanske cerkve sv. Petra. Obred je bil natančno določen, opravili so ga lahko samo kanoniki (redko kdo drug). Pogoji za kronanje so bili starodavnost podobe, zgodovina češčenja, dokazani čudeži in odsotnost kake druge krone.

Zaradi strogih predpisov in zapletenih postopkov so bile do leta 1715, ko je bila kronana Marijina podoba na Trsatu, kronane samo starodavne podobe v italijanskih deželah. Svetogorski gvardijan p. Romuald Sitar, ki je prepoznal milostnost Svetogorske Kraljice, pa je po dogodku na Trsatu stolni kapitelj v Vatikanu zaprosil, da bi ta čast pripadla tudi Sveti Gori.

Kapitelj je o prošnji odločil prej kot v enem mesecu in oglejskemu patriarhu Dioniziju Delfinu naročil, naj opravi predpisan kanonični postopek. Patriarh je zanj pooblastil goriškega arhidiakona Jožefa Antona del Mestri.

Del Mestri je pregledal samo svetišče, se prepričal o češčenju Marije in vedenju romarjev ter zbral pričevanja vernikov, ki so bili uslišani na Marijino priprošnjo.

Vatikanski kapitelj je naposled odobril kronanje. Patriarh zaradi političnih razmer ni mogel vstopiti v avstrijski del svoje škofije, zato je za obred pooblastil pičenskega škofa Jurija Frančiška Ksaverija Marottija.

Svetogorski patri so svetišče z obnovami temeljito pripravili na dogodek, a odziv vernikov je napovedoval, da bo Sveta Gora za predvideno množico izrazito premajhna. Oblast je odločila, da bo zato slovesnost potekala na goriškem trgu, imenovanem Travnik.

Praznični dan je bil 6. junija 1717. Frančiškani so Marijino podobo zjutraj prenesli v Gorico, kjer so jo pozdravile topovske salve in godba. Položili so jo na oltar, postavljen na visokem odru v središču mesta. Dogodku je prisostvovalo več kot 30.000 ljudi.

Slovesnost se je začela z branjem dovoljenj za kronanje, nadaljevala pa s predpisanimi molitvami in naposled samo pritrditvijo kron. Kroni iz čistega zlata (skupaj tehtata 227 gramov), okrašeni s 30 biseri, 23 diamanti in 25 drugimi dragimi kamni, je darovala plemkinja Ana Katarina Schellenburg iz Ljubljane.

Slovesnost se je končala s topovskimi salvami, igranjem godbe in zvonjenjem zvonov. Popoldan so v stolnici molili še litanije Matere Božje in se z Marijino podobo odpravili nazaj na Sveto Goro. Praznovanje je na Skalnici trajalo še celo osmino. Poročila pravijo, da je bilo v teh dneh razdeljenih kar 130.000 svetih obhajil.

Čez nekaj let je oglejski patriarh izdal odlok, da se mora na tretjo nedeljo po binkoštih po vsem patriarhatu praznovati spomin na kronanje Svetogorske Kraljice. Danes je ta praznik – "kronanca", kakor mu pravijo domačini – na praznik Marijinega brezmadežnega srca.