Med nosečnostjo sta z možem prehodila Camino, svoja občutja je nato strnila v knjigi

Ana Uršič prihaja iz Izlak pod Trojanami. Z možem sta se spoznala v Ljubljani in si skupni dom ustvarila na Goriškem v Italiji. Kmalu bosta praznovala 11. obletnico zakona. Imata tri otroke, najstarejša ima sedem, najmlajši pa dve leti.

Po izobrazbi je pravnica, a ne dela na tem področju, temveč zadnja leta poučuje nemščino. Predana je športu, predvsem se posveča teku, poleg tega tudi rada ustvarja in se izraža prek pisanja. Družinica rada čim več časa preživi v naravi, na njihovem vrtu, veliko pa se tudi potepajo po izletih in kolesarijo.

Kot mladoporočenca sta se z možem pred nekaj leti podala na znamenito romarsko pot Camino, izbrala sta portugalsko traso. "V tistem obdobju sem se nahajala v precej veliki stiski oziroma v intenzivnem iskanju same sebe. Čutila sem klic, da se odpravim na pot. Zaradi mojega športno-pustolovskega duha sem dojemala Camino kot idealno izbiro," svojo odločitev pojasnjuje Ana.

Hkrati je v tistem obdobju čutila veliko željo, da bi postala mama. "Tudi nosečnost je bila moja velika želja, se pravi, da je šlo za dve veliki želji v podobnem času, ki sta se, kot življenje pač preseneča, zgodili hkrati. Ker se prej nosečnost nekaj časa ni zgodila, sem jo že malo odmislila. Ko sem rezervirala letalske karte, pa se je izkazalo, da sem tudi noseča." Sklenila je, da kljub nosečnosti ne bo spremenila načrtov, temveč bo prilagodila pot.

Priznava, da mož sprva ni bil najbolj navdušen nad njeno idejo o hoji po Caminu. Vendar se je nazadnje omehčal in bil Ani vso pot v veliko oporo. "Noseča se sama nikakor ne bi podala na takšno pot."

Zakonca Uršič sta se na 25-dnevno peš romanje podala avgusta 2016. Vsak dan sta nameravala prehoditi med 20 in 30 kilometrov približno 600 kilometrov dolge poti. "Na pot sva vsekakor šla z zavedanjem, da ni nujno, da bova pot prehodila v celoti, in s pripravljenostjo, da pot popolnoma prilagodiva, tudi v dopust s poležavanjem na plaži. Glede na vreme, takrat je bilo zelo vroče, sva pot nato res skrajšala oz. sva si pomagala z javnim prevozom. Bistveno mi je bilo, da z naporom nisem šla prek sebe." Vsa prenočišča sta urejala sproti, brez vnaprejšnje rezervacije.

Sama pokrajina Ane ni pretirano navdušila. "Pričakovala sem nekoliko več. Na začetku mi je bilo kar malo mučno, ker je bilo vse tako monotono in ravninsko. Nič ni bilo navdihujočega." Osupnil pa jo je del poti ob Atlantiku. Kot pravi, je bila izbrana pot mirnejša in manj turistična. V prvem delu poti po Portugalski, tja do Porta, sta srečala zelo malo popotnikov, na poti po Španiji in bližje, kot sta bila cilju, jih je bilo vedno več.

Občutja in razmišljanja je Ana že med potjo vsak dan ubesedovala v nekakšen mini dnevnik. "Iz tega sem pozneje črpala precej natančne zapise o poti. Brez tega bi bilo zelo težko oziroma bi bilo dosti manj spominov." Med drugim sta na poti doživela tudi nekaj posrečenih pripetljajev, o katerih skrivnostno skomigne: "Preberite knjigo."

Med daljšo peš potjo, več tišine in priložnostmi za poglabljanje vase lahko na plano privrejo tudi pretekle rane in bolečine. Sta se s tem morda soočala tudi zakonca Uršič? "Načeloma sva zelo lepo premagovala razdaljo, nisva imela nobenih večjih problemov ali prepirov. Prej se mi zdi, da je ta izkušnja zelo utrdila najin odnos. Mož mi je bil res velika opora na poti."

Čeprav na poti ni doživela posebnega razodetja, kot je morda pričakovala, izpostavlja eno stvar, ki se prepleta z njenim doživljanjem nosečnosti. "Camino te sicer lahko močno preoblikuje, ampak toliko kot nosečnost pa ne more iti v globino. Pred to izkušnjo sem bila precej groba in trda do sebe. Z nosečnostjo pa sem do sebe postala bolj nežna in sočutna. Na poti sem spoznala, da ni vse v doseženem rezultatu, oziroma v cilju in zunanjih dosežkih, ampak da je bistveno moje in otrokovo počutje."

Na začetku poti ju je poleg negotovosti glede vremena nekoliko preveval tudi strah, da bi spregledala oznake in skrenila s poti, kar bi pomenilo več dodatno prehojenih kilometrov. "Po nekaj dneh je strah izpuhtel, spoznala sva, da je vse zelo dobro označeno."

Ob povratku s Camina se je v Ani prebudila želja, da v prihodnosti še kdaj prehodi katero od romarskih poti, bodisi sama ali v družbi. "Takšno romanje prinaša nekaj več, hoja s samim sabo, v naravi, tišini je nekaj močnega, iz česar lahko samo črpaš, nima negativnih učinkov." Trenutno pa daje prednost družini.

Poleg tega se je vrnila s še eno željo: napisati knjigo o Caminu skozi oči nosečnice. "Ideja o knjigi je bila pravzaprav edino razodetje, ki sem ga doživela," se nasmehne. "Ko sem noseča premagovala to pot, mi je nekje na sredi Sveti Duh prišepnil: Ana, napiši knjigo z naslovom Nosečkin Camino. To je bil zame nekakšen dotik, glas, ki me je vlekel."

A da je bila knjiga napisana, je preteklo še nekaj let. "Ob povratku domov me je nosečnost precej preplavila in se nisem uspela več v polnosti vrniti v občutja Camina. Prav tako zaradi pomanjkanja časa pisanje ni bilo mogoče v zgodnjem materinstvu."

Kmalu se je napovedal drugi otrok. "Ko sem drugič zanosila in bila spet v stanju nosečnosti, sem začela ob večerih in med hčerinimi popoldanskimi počitki misli s Camina prelivati na papir. Močna želja, da napišem knjigo, je bila ves čas v meni. Ampak tudi v drugi nosečnosti ni šlo tako, kot sem si zamislila, napisala sem mogoče polovico knjige."

Ob dveh majhnih otrocih, ki ju z možem do tretjega leta nista vpisala v vrtec, je nad pisanjem že skorajda obupala. Nova priložnost se ji je ponudila med tretjo nosečnostjo, ko sta bila starejša otroka že v vrtcu. "Te knjige nenoseča ne bi mogla pisati, saj ne bi mogla opisati vseh občutkov. Takrat se mi je zdelo, da se je vse poklopilo in je edinstvena priložnost, da napol napisano knjigo dokončam. Sicer ne vem, ali bi bilo to še kdaj mogoče. Tako sem se potem disciplinirano lotila pisanja. Ko sta šla otroka v vrtec, sem jaz vsako dopoldne pisala."

Po sedmih letih od prehojenega Camina je Anina knjiga Nosečkin Camino lani končno izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. "Moja družina sedaj poganja korenine v zamejstvu, zato sem želela, da tudi knjiga izide v tem prostoru."

Hkratna izkušnja Camina in nosečnosti sta Ano naučila prepuščanja v zaupanju, kar želi vtkati tudi v vzgojo svojih otrok. "Sam moraš delati korake, hkrati pa zaupati, da se bo na koncu vse uredilo v tvoje dobro oziroma da bo poskrbljeno zate, pri čemer je ključnega pomena drža hvaležnosti. Na Caminu sem osmislila tudi skromnost oz. preprostost v smislu minimalizma, da se znebiš navlake. Po takšni izkušnji vidiš, koliko neke navlake nas obdaja in kako dobro dene, če znaš to navlako spustiti, naj bo to na področju materialnega ali odnosov. Potem imaš veliko več svobode in miru."