“Bog je tisti, ki zame hoče najboljše”

Luka Jesenko prihaja iz krščanske družine, ima dva brata in je srednji otrok. Imel je lepo otroštvo na deželi, od začetka zaznamovano z vero. "Pri nas doma je bilo samoumevno, da molimo zvečer, pred jedjo in še kdaj vmes, da gremo v nedeljo k maši. To so bile stvari, o katerih nismo razpravljali. Zelo sem hvaležen za to, kar sem dobil od staršev – od očeta moški zgled pokončne vere in poštenosti, od mame pa tisto malo bolj ženstveno, milino, pobožnost, tankočutnost. Za oboje sem zelo hvaležen."

Božji klic se je pri njem nakazal postopoma, kmalu po začetku srednje šole, a kot pravi, se mu je na začetku vztrajno upiral.

"Na poletih duhovnih vajah v Stržiščah sem po prvem in drugem letniku gimnazije večkrat začutil, da mogoče Bog želi nekaj od mene, ampak si takrat še nisem niti dovolil pomisliti, da bi to lahko bilo duhovništvo. Za življenje sem preprosto imel drugačne načrte, v mislih sem načrtoval, da se bom poročil in imel veliko družino. Imel sem že precej izdelan pogled, kaj bi si v življenju želel doseči. Bog pa je imel drugačne načrte, ti dve podobi sta malo trčili med seboj. Kar nekaj let je trajalo, da sem rekel, naj se zgodi Božja volja, ne moja. Bog je tisti, ki zame hoče najboljše."

Na srednješolska leta na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu ohranja lep spomin. "Srednješolska leta so bila zame skorajda najlepša leta, neobremenjena, hkrati pa so se že dogajala tista prebujanja. Zelo dobro sem se počutil v gimnaziji." Ker je kot dnevni vozač v Ljubljano prihajal zgodaj zjutraj, je vsako jutro pred poukom prisostvoval pri sveti maši, kar ga je, kot pravi, zelo zaznamovalo in usmerilo na pot duhovništva.

V obdobju razločevanja je svojo namero najprej delil s kaplanom na gimnaziji, duhovnikom Martinom Zlobkom, ki ga je v tistih letih spremljal tudi kot spovednik. Drugi zaupnik je bil njegov najboljši prijatelj, vseskozi pa tudi duhovnik na poletnih duhovnih vajah. Ko se je dokončno odločil, je novico najprej sporočil staršem in domačemu župniku.

"Starši so bili definitivno veseli, ampak je to veselje prišlo malo pozneje," se spominja. "Najprej je bil malo šok, ker o tem doma nikoli nisem govoril. Odločal sem se za študij fizike, v resnici sem se že praktično vpisal na fakulteto, ko sem bil dokončno odločen, pa sem povedal, da grem v semenišče. Zmeraj pravim, če sem jaz potreboval več let, da sem prišel do te odločitve, tudi starši ne morejo tega sprejeti kar čez noč. Tudi oni imajo za svojega otroka določene predstave in to je bil nek proces."

S študijem teologije je začel v Ljubljani, ga nadaljeval v Rimu na papeški univerzi Gregoriana in ga tudi z odliko končal. "Izkušnja tujine se mi zdi zelo dobra. Sem zelo hvaležen zanjo. Predvsem tudi z vidika izkušnje mednarodnosti Cerkve. Tam sem imel sošolce z vsega sveta, kar razširi pogled. Mogoče v dobrem smislu tudi malo zrelativizira kakšne probleme, s katerimi se soočamo tukaj v Sloveniji."

Na delo, ki ga čaka v prihodnje, se je kot diakon pripravljal v župniji Sežana, kjer je med drugim poučeval verouk, se srečeval s skavti ter bolnimi in ostarelimi. "Stik z ljudmi na župniji je je najboljša šola. Sploh s tem, ko sem bil tri leta v Rimu, sem bil mogoče še malo bolj oddaljen od župnij tukaj pri nas in sem se zelo veselil te izkušnje na župniji. Takrat pristno izkusiš tisto, za kar sem se odločil – da bom z ljudmi, za njih in da bomo skupaj na poti k Bogu." Meni, da je njegova močna točka prav delo z ljudmi, predvsem mladimi, in komunikacija z njimi. V poseben izziv mu je delo z birmanci.

Sicer pa novomašnik Luka rad preživlja čas v naravi, vleče ga v hribe, blizu mu je plezanje. "Za hribe sem navdušen že od malih nog, z očetom smo veliko hodili v hribe in ljubezen do gora mi je praktično prirojena. V srednji šoli sem začel tudi malo bolj plezati. Z bratoma in prijatelji smo večkrat hodili na kakšne lažje plezalne ture."

Poleg tega je močan na glasbenem področju, rad poje in igra kitaro. "Ne predstavljam si, kako bi bilo brez glasbe. Mislim, da bi mi bilo dolgčas v življenju. Konec koncev tudi liturgiji brez glasbe nekaj manjka. Od majhnih nog sem rad pel v različnih zborih, tudi kot duhovnik bom imel precej priložnosti za petje. Igranja kitare sem se naučil sam v srednji šoli. Takrat sem imel eno malo bolj rokersko obdobje, tako da imam doma tudi električno kitaro."

Za raznorazne hobije mu je v zadnjih letih nekoliko zmanjkalo časa. "Dostikrat pravim, da mi ni dolgčas. Ne vem, kaj je ta občutek, da človek nima česa početi. Ko imam prosti čas, imam takoj kar nekaj idej, česa bi se lotil."

Z velikim veseljem in hvaležnostjo pričakuje mašniško posvečenje. "Seveda sem za to marsikaj naredil in vložil, ampak glavno je naredil Bog. On me je vodil po tej poti, brez njega kdo ve, kje bi končal. Vem, da nikoli ne bom zadosti pripravljen na to, nikoli ne morem biti zares vreden te milosti zakramenta. To je nekaj, kar me presega."

Bo pa moral Luka na pastoralno delo v kateri od župnij še malo počakati, po posvečenju bo namreč nadaljeval s študijem v Rimu, smer filozofija. "Zdrava filozofija lahko da odgovor na marsikatero vprašanje in zahtevo današnjega časa," je prepričan.

"Pomembno se mi zdi znati stvari argumentirati. Kristjani se dostikrat znajdemo v situaciji, ko nas nekdo nekaj vpraša in potem kar malo zmrznemo  ̶  morda imamo svoj razlog, ne znamo pa dobro argumentirati. Filozofija in argumenti kot taki so nam lahko v pomoč."

Luka se zaveda, da imamo verniki do duhovnikov velika pričakovanja. "Dostikrat se od duhovnika pričakuje, da bo Superman, da bo vse obvladal."

Med drugim nas pogosto zanima, kako se duhovniki znajdejo pri opravljanju najrazličnejših gospodinjskih opravil. "Kuham v resnici še kar rad. Sicer si ne vzamem dostikrat časa za to, ampak če le imam možnost in čas, mi je v veselje. Kakšnega čiščenja in pospravljanja se morda malo težje lotim, ampak potem gre. Ne bojim se poprijeti za nobeno orodje."

Zaveda se, da bo moral v polnem in natrpanem vsakdanu poskrbeti tudi za svoje fizično in psihično počutje. "Osnova vsakega duhovnika mora biti urejeno molitveno, duhovno življenje. Potem je tudi dan na splošno bolj urejen. Če urediš vsaj en vidik življenja, se tudi ostale stvari zložijo. Pomembno je torej držati nek red in si mogoče vzeti še malo več časa za kakšno športno aktivnost. Kar se tiče čisto psihičnega počutja, pa se mi zdi pomembno ohranjati dobre stike s prijatelji in sobrati duhovniki."

Čeprav se ob pomanjkanju duhovnikov velikokrat sprašujemo o prihodnosti Cerkve, so duhovniki z izkušnjo študija v tujini precej bolj optimistični. "Predvsem me je kdaj fasciniralo, ko so tuji duhovniki pripovedovali, recimo iz jugovzhodne Azije, Vietnama, da bogoslovci nekaj let čakajo na semenišče, ker jih nimajo kam namestiti. Nekako tam Cerkev res cveti in je to lepo slišati. Tudi pri nas bo Cerkev preživela. Se bomo morali pa vsi, tako duhovniki kot verniki, pač malo prilagoditi."

Za novomašno geslo si je izbral besede Ti si moj Gospod, vsa moja sreča. Ob tem odgovarja še na vprašanje, zakaj je lepo služiti Kristusu: "Ker je Kristus vir sreče. Veš, da si na pravem mestu, nikoli nisi izgubljen, ker zmeraj stojiš trdno. Zato ker si del nečesa, kar je veliko večje od nas samih," sklene.