Materinstvo jo je naučilo, da mora kot visoko senzitivna oseba še bolj poskrbeti zase

Erika Plevel je žena in mama treh hčera, starih 16, 13 in 10 let. Pred nekaj leti, ko je spoznala, da je njena hčerka visoko senzitivna, v tej luči pa je zagledala tudi sebe, se je podala na pot proučevanja tega pojava.

Prav tako deluje kot mentorica mamam z visoko senzitivnimi otroki, svoja spoznanja pa deli na blogu. V pogovoru nam je razgrnila, kaj pomeni biti visoko senzitivna oseba, kako tak človek doživlja sebe in okolico ter kaj so nekateri prijemi, s katerimi lažje razumemo takšne osebe – ali sebe, če spoznamo, da smo sami takšni.

Zakaj se zdi, da ima izraz "biti občutljiv" pogosto negativen prizvok?
Kot otroci smo bili pogosto grajani, da smo občutljivi, če smo pokazali svojo ranljivost, če so nas stvari preveč motile, če smo odkrito kazali svoja čustva.

Zato čutim, da ima izraz visoko občutljive osebe lahko neko negativno konotacijo, medtem ko izraz visoko senzitivne osebe te nalepke nima, poleg tega pa gre morda še za širše zajetje vsega, kar ta oznaka pomeni. Sprva sem uporabljala izraz visoko občutljiv, zdaj pa zaradi omenjenega razloga več uporabljam visoko senzitiven.

Po čem prepoznamo, da je naš otrok, partner, ali mi sami, visoko senzitiven?
Pogosto se simptomi, če se tako izrazim, introvertirane in visoko senzitivne osebe, prekrivajo. Morda nam je izraz introvertiranost bolj poznan, o visoki senzitivnosti pa se (tudi po svetu) več govori zadnja leta. Ugotavljamo, da je približno 20 odstotkov ljudi visoko senzitivnih.

Kako to čutijo? Na prvem mestu je senzorna občutljivost: morda jih moti glasen zvok, nepričakovan zvok, premočna svetloba, preveč dražljajev, morda jih moti dotik neke vrste tkanine na koži (recimo volne), kakšen listek na oblačilih, pri otrocih je pogosto, da jih moti kakšen šiv na nogavicah, ne marajo (pre)ozkih oblačil in podobno.

Potem pa so tudi drugi znaki, recimo močno in intenzivno reagirajo na situacije, imajo zelo močna čustva, tako pozitivna kot negativna. Otroci so znani po dolgem in burnem joku, če jih nekaj moti.

Visoko senzitivni ljudje zelo čutijo druge ljudi, njihovo razpoloženje, razpoloženje v prostoru, polnem ljudi; so pogosto zelo empatični, ogromno analizirajo in razmišljajo, hitro občutijo krivdo za nekaj, kar je pravzaprav občutje drugega, in podobno.

Ob prvem stiku so visoko senzitivne osebe pogosto zadržane, plašne, tihe, introvertirane. Primer: otrok pride na igrišče in se ne steče takoj igrat, pač pa se nekaj časa še stiska k mami, se ozira naokrog, preverja, kje je kaj, kdo je kje …

On čuti vzdušje, čuti tudi druge ljudi in mora vse to sprocesirati. Na podlagi vsega tega ni nič nenavadnega, da je za visoko senzitivno osebo hitro vsega preveč, kajti vsi dražljaji so pri njih močno ojačani, kot da bi imeli vse naokrog posejane neke radarje, ki sprejemajo vse informacije, in to zelo intenzivno.

Kje prihaja do konflikta? Zakaj se taka oseba počuti, kot da je z njo nekaj narobe?
Prihaja do konflikta z zunanjim svetom, ki bi od nas rad, da vse naredimo hitro, sprocesiramo hitro, se odločimo hitro – visoko senzitivni ljudje pa potrebujejo več časa, da stvari predelajo, začutijo, premislijo.

Dandanes smo tako naravnani, da vse delamo iz glave, izključno z razumom. V resnici je treba poslušati tudi čustva, ta pa pogosto začutimo v telesu in jim je treba prisluhniti ter dovoliti, da se nam pokažejo, brez obsojanja.

Če smo kot otroci od svojih staršev prejeli informacijo, da so naša čustva zanje preveč – morda smo ob joku, žalosti, jezi, …, naleteli na močan čustven izbruh pri staršu – smo to ponotranjili. In se naučili, da je z nami nekaj zelo narobe, da smo preveč, da nismo ustrezni.

Pogosto smo ob tem prevzeli še krivdo za počutje ali čustva staršev, prav zato pa visoko senzitivni ljudje tako močno čutijo druge in se jim zdi, da bodo lahko oni sami rešili njihove težave, če sami ne bodo preveč intenzivni, preglasni, skratka če bodo vse prevzeli nase.

Kadar se dlje časa nabira v nas ogromna količina dražljajev od zunaj, čutenj, ki smo jih prevzeli nase od drugih in podobno – to se dogaja recimo mamam majhnih otrok – in smo odrezani od čustev, takrat smo v resni nevarnosti, da pride tudi do telesne simptomatike, da recimo izgorimo, zbolimo in podobno.

Še sploh, če te močne občutke raje odvrnemo, se zamotimo, jih pometemo pod preprogo, namesto da bi bili v stiku z njimi in jih na varen način tudi začutili, predelali, izrazili.

Kako ste se sami srečali z lastnostjo visoke senzitivnosti?
S tem sem se prvič srečala, ko je bila moja najstarejša hči stara osem let. Najbolj me je takrat spravljalo v stisko, da je imela ogromno čustvenih izbruhov in ti so trajali po eno uro ali več in se nikakor niso umirili.

Ko sem se seznanila s tem, da je moja hči visoko senzitivna oseba, sem se naučila, da je najbolj pomembno, da ta njena čustva zdržim, da sem preprosto ob njej. Kajti če jih recimo tudi mama ne zdrži, tak otrok dobi informacijo, da je preprosto "preveč" – preveč zahteven, preveč čuden, preveč občutljiv in predvsem, da je z njim nekaj narobe.

To informacijo smo kot otroci prejeli mnogi, če smo bili visoko senzitivni. Seveda pa je, če je tudi starš visoko senzitivna oseba, to zanj težko, kajti ob otrokovem izbruhu se tudi v njem sprožijo njemu lastne stiske in odzivi. A ko enkrat razumeš, za kaj gre, je dosti lažje. Ko sem pri hčeri sprejela, da je visoko senzitivna in da z njo ni nič narobe, so se tudi njeni izbruhi umirili in zmanjšali.

Raziskave in moje izkušnje kažejo, da je pri visoko senzitivnem otroku pogosto tak tudi en od staršev, lahko celo oba. Kar seveda drži tudi za nas; če se prepoznam kot visoko senzitiven, je velika verjetnost, da je bil tak tudi kdo od mojih staršev.

To je danes morda nekoliko težje videti, ker so si okrog sebe naložili toliko nekih obrambnih zidov, da so se nekako zaščitili. Enako je tudi pri moških, pri katerih je bilo tudi vzgojno pogojeno, da je treba čustva potlačiti in jih ne pokazati. Raziskave kažejo, da je visoko senzitivnih moških enak delež kot žensk, kar se morda zdi presenetljivo.

Zelo je pomembno, da smo pomirjeni s tem, da je naš otrok visoko senzitiven. Ob tem se bo že samo po sebi ustvarilo neko pomirjujoče vzdušje. Je pa tako, da taki otroci dostikrat prejmejo neke druge diagnoze (tega je dandanes ogromno), od avtizma do ADHD, pa gre pogosto za visoko senzitivnost.

Otrokovi izbruhi so lahko preprosto posledica tega, da je bil v dnevu, recimo v vrtcu ali šoli, izpostavljen toliko dražljajem, ki so zanj preprosto preveč in je izbruh samo posledica tega, kako jih zdaj on predeluje.

Kaj se je v vas spremenilo, ko ste ugotovili, da ste tudi sami visoko senzitivna oseba?
Ko sem se prepoznala kot taka, sem dejansko lahko na celotno svoje dotedanje življenje pogledala drugače, nekatere stvari močno prevrednotila, druge šele tedaj zares razumela. Ob branju knjig ameriške klinične psihologinje Elaine Aron sem se dejansko prvič v življenju počutila, kot da sem prišla domov, kot da me nekdo prvič razume, in spoznala, da z mano ni nič narobe.

Tudi na svoje otroštvo sem bila sposobna pogledati s povsem drugačnega vidika; da nisem plašna, sramežljiva, preveč občutljiva (pa verjetno sem kot otrok slišala še kakšno drugo oznako), pač pa da sem samo visoko senzitivna oseba, za katero je normalno, da stvari doživlja na tak način, kot sem jih jaz. Je pa to proces, jaz se recimo še vedno učim tega, da moram stvari dobro razmisliti, da se počasi odločam, da potrebujem čas in mir …

Naučila sem se, da moram kot mama treh otrok bolj poskrbeti zase zaradi svojih potreb. Ne da skrbim za vse druge okrog sebe, ker jih tako močno čutim, zase pa ne bi poskrbela – to vodi v izgorelost. Je pa včasih to zelo dolg proces, da si začneš dovoliti, da bi kot mama poskrbela tudi zase. Osebno menim, da je med izgorelimi ženskami veliko takih, ki so visoko senzitivne.

Kaj svetujete ljudem, ki bodo sebe ali bližnjega v tem opisu prepoznali kot visoko senzitivnega?
Zelo pomembno je, če smo mama (ali oče) visoko senzitivnega otroka, pa se tudi sami prepoznamo kot visoko senzitivni, da si najdemo ustreznega sogovornika, s katerim lahko predelamo vse te dražljaje, ki prihajajo do nas.

Otrok namreč s svojim izbruhom pritisne na naše najbolj občutljive gumbe. Ni toliko problem zdržati otrokova čustva, kot je problem v tem, da ob tem ta treščijo tudi ob naša intenzivna čustva; to pa je težko zdržati oz. potrebujemo trening.

Včasih je nujno, da kot visoko občutljiva mama recimo rečem možu: "A lahko, prosim, ti zdajle to prevzameš, ker sama enostavno v tem trenutku ne zmorem več?" Izkušnje me učijo, da je večini žensk to izjemno težko storiti. Ali pa da se preprosto umaknem v tiho sobo in nekaj minut samo diham, pustim, da začutim vsa čustva v sebi in si jih dovolim, se vprašam: "Kaj se je pravkar zbudilo v meni?"

Ali da morda pišem dnevnik, zapisujem svoja čustva in odzive, da bo naslednjič ob podobni situaciji spet enako. Tudi narava pogosto deluje zelo zdravilno.

Ali pa da najdem ustrezno osebo (lahko je to terapevt, partner, prijateljica), ki me sočutno posluša in mi da prostor, da lahko v pogovoru varno spregovorim o svoji visoki senzitivnosti, o tem, da kot otrok nisem bil/a slišan/a kot taka ali da mi ni bilo dovoljeno biti tak/a in da lahko s to osebo o tem govorim na način, da mi potem res odleže.