Marjan Pučko je duhovnik v župniji svetega Lenarta v Slovenskih goricah. Duhovnik je postal pred 16 leti, njegovo novomašno geslo, ki ga še danes močno spremlja in vodi, je "Vi ste luč sveta". Pred časom je bil duhovni pomočnik v zavodu Antona Martina Slomška v Mariboru, zato mu delo z mladimi in njihov pogled na svet nista tuja.
Med ljudmi je znan kot zelo dobrodušen, s smislom za humor, ljudi pa rad združi ob hrani, ki jo kdaj pripravi kar sam. Ob pripravi na sveto spoved je z bodočimi prvoobhajanci pripravil pice, da so jih po prejemu zakramenta zaužili ob skupnem druženju. Na župnijski spletni strani sem zasledila njegov simpatičen zapis:
"Uradne ure so vedno, ko sem doma. Pozvonite in če sem doma, vam bom odprl. Če me pa ni, se nikar ne jezite, saj tudi vas trenutno ni doma."
Navdušen je nad športom, še posebej rad pa spremlja nogomet, ki ga je v preteklosti rad tudi igral. Pred kratkim se je kot navijač udeležil tekme med Slovenijo in Dansko na evropskem prvenstvu v Nemčiji.
Prosimo vas za podporo
ekipa Aleteie
Začniva kar pri nogometu. Kaj vas pri njem tako navdušuje? Vam lahko šport pomaga tudi pri oznanjevanju?
Navdušen sem nad vsemi športi, res pa je, da me nogomet najbolj privlači, saj sem ga rad tudi sam igral. Tudi papež Frančišek velikokrat nogomet izpostavi kot šport, ki nas uči življenja v občestvu, enotnosti, povezanosti, darovanja drug za drugega, kjer se znotraj igre to najbolj vidi.
Vse to se zelo dobro vidi tudi v naši trenutni reprezentanci: povezanost, nesebičnost, darovanje svojih talentov za druge, in sprejemanje talentov drugih, pomoč … Če darujemo vse, kar zmoremo, pridejo lepi uspehi.
In to se da kdaj pa kdaj lepo uporabiti tudi v kaki pridigi. Šport nas nauči tudi tega, da se v življenju zgodi, da si kdaj zabijemo avtogol, se znajdemo v "ofsajdu" ali smo v prekršku, a to ni vse, kar nas zaznamuje.
Zgodovinski uspeh nogometašev
Lahko z nami delite kak utrinek z evropskega prvenstva? Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Všeč mi je bilo, kako se je nemška Cerkev vključila v navijaško vzdušje. Ko sem bil v navijaški coni v Stuttgartu, sem si ogledal dve cerkvi, ki sta bili v neposredni bližini cone. Ena je bila katoliška, druga evangeličanska.
V cerkvi so delili podobice, na katerih je bila naslikana nogometna trava, na drugi strani pa je pisalo: "Nikoli ne boš hodil sam". Podpisan je bil Bog. Poleg tega je v vseh jezikih pisalo "Dobrodošli". V evangeličanski cerkvi so bila notranja vrata okrašena kot gol, na njem pa so visele papirnate nogometne žoge, kjer je prav tako pisalo: "Dobrodošli".

V bližini je bila škofijska kavarna, tam pa je bila tabla, na kateri je v različnih jezikih pisalo "Gol mojega življenja je …", potem pa si lahko s kredo zapisal svoj odgovor. Vse te geste so se mi zdele zares lepe.
Zdi se mi zelo dobro, da ob vsej tej evforiji niso pozabili tudi na duhovno plat. Zelo pomembno je, da se duh povezovalnosti, ki je namen takih prvenstev, pokaže tudi v Cerkvi.
Zasledila sem, da ste imeli tudi sveto mašo za nekaj slovenskih navijačev.
Prespali smo v hiši, ki je v lasti slovenske katoliške misije v Stuttgartu. Tam se je znašlo pet različnih skupin navijačev, ki se med seboj nismo dobro poznali. Ker je bila ravno nedelja, sem omenil, da bom daroval sveto mašo. Bil sem zelo presenečen, ker so se mi pridružili čisto vsi, ki so bivali z menoj v domu.
Vedel sem, da so bili med njimi tudi nekateri, ki niso bili krščeni ali ne hodijo v cerkev, pa so vseeno prišli. Bilo je zares lepo. Po maši smo skupaj pojedli kosilo, nato pa smo se odpravili na tekmo. Ko smo pozneje na svojih Facebook profilih objavili, da smo imeli sveto mašo, nas je kar nekaj dobilo odziv od navijačev, zakaj nismo prej objavili, da bomo tam imeli sveto mašo.

Svet se hitro spreminja, vloga duhovnika pa je nekako zasidrana, po eni strani se ne spreminja drastično, gotovo pa se mora prilagajati. Kako gledate na to?
Vloga duhovnika se je z vidika družbe spremenila, osnovno poslanstvo duhovnika pa je ostalo isto in je tako že dva tisoč let. Duhovnik je prinašalec Boga, oznanjevalec Evangelija, delivec zakramentov, duhovna podpora in opora ljudem na zemeljskem romanju.
To je ves čas enako, spreminja pa se način, tudi metode in "orodja" njegovega dela. Sveto pismo seveda ostaja enako, drugače pa je to, da lahko duhovnik za oznanjevanje Svetega pisma izkoristi sodobna orodja – danes so aktualna družbena omrežja.
Danes smo na nek način skoraj vsi iskalci Boga – duhovnosti, ki pa je ne iščemo samo v Cerkvi. Ponudbe je veliko in različne poti in pristopi hitro zameglijo bistvo in edino pravo pot. Zato se mi zdi dobro, da tudi katoliške skupnosti, gibanja, duhovniki delujemo na družbenih omrežjih in dajemo ljudem možnost, da dostopajo do bistva.
Seveda pa moramo biti pozorni, da ne izgubimo osnovnega poslanstva. Družbena omrežja so lahko nevarna ali pa koristna in lepa – odvisno je od nas in od vsebine, ki jo objavljamo in ji sledimo.
Delali ste z mladimi. Česa ste se naučili od njih? Zakaj ne drži, da so današnji mladi samo še "izgubljeni"?
Že v antiki je nekdo omenjal, da so mladi slabi, da iz njih nič ne bo, da bodo uničili civilizacijo … Na primer na fragmentu babilonske gline iz leta 1000 pr. Kr. najdemo zapis: "Ta mladina je odpovedala do mozga; je slaba, neverna in lena. Nikoli več ne bo kot mladina nekdaj. Ne bo ji uspelo ohraniti naše kulture." (vir: Gašper M. Otrin SBD, predavanje Mladi danes – kdo so in kako so)
Vse to ponavljamo še danes. Mladi so vedno odsev nas. Ves čas govorimo o pomenu skupnosti in občestva in mislim, da prav mladi tu vidijo velik smisel, zavedajo se pomena skupnosti, na primer med sošolci in prijatelji.
V mladih je dobro in velikokrat presenetijo v zelo dobri smeri, v svojem bistvu zelo dobro vedo, kaj je dobro in kaj je slabo. Morda jim včasih damo premalo svobode, da bi se zares sami odločili za nekaj. Vprašanje pa je, kakšen zgled in oporo jim dajemo pri odločanju tako duhovniki kot vsi ostali, ki se z njimi srečujejo.

Velikokrat slišimo, da moramo verniki moliti za duhovne poklice. Kako pa lahko duhovniki prispevate, da bo v Sloveniji več duhovnih poklicev?
Na prvem mestu je gotovo molitev, saj je pri vseh življenjskih stvareh temeljnega pomena. Molitev je tista, iz katere izhaja duhovna moč in blagoslov za vse, kar počneš. Potem pa gotovo to, kako mi duhovniki živimo, kako darujemo sveto mašo, kako pristopimo do ljudi.
Vsak del mojega življenja je pričevanje in je oznanjevanje za naš duhovniški poklic. Duhovniki lahko za nove duhovne poklice največ naredimo z osebnim pričevanjem, s svojo odprtostjo, pogovorom, druženjem z vsemi ljudmi.
Duhovniški poklic je trenutno v Sloveniji precej negotov poklic. Danes se mladi raje odločajo za poklice, ki nudijo gotovost, socialno in pravno varnost in so tudi v družbi pozitivno sprejeti. Hitro začutijo, da pri duhovništvu te varnosti ni toliko.
Veliko mladih je pripravljenih darovati veliko svojega časa, darovati celo svoje življenje pa je preveliko tveganje. Ne vidijo pa velike lepote Božjega klica, služenja, saj tudi ko se razdajamo, ogromno prejmemo. A Bog kliče, mladim moramo nuditi okolja, da lahko slišijo ta klic.
Sam se velikokrat vprašam, kaj kot duhovnik delam narobe, da se mladi ne odločajo za duhovniški poklic, to je zame zelo dobro izpraševanje vesti. Kako pristopam do ljudi? Znam prinašati upanje in veselje kot duhovnik? Ali ljudje ob meni začutijo to veselje ali me imajo za zagrenjenega, razočaranega? Tu smo hitro v skušnjavi, ker smo samo ljudje. Velikokrat se znajdem v tem, da ne znam prav pristopiti, ker se ukvarjam s tisoč drugimi stvarmi in preveč "jamram".
Logično je, da bo nekdo, ki obožuje svoj poklic, ga hvali, je srečen in vesel, hitreje prebudil iskrico v drugem človeku, ki bo prepoznal željo po enakem veselju in izpopolnjenosti in bo lažje odgovoril na klic, kljub vsem oviram, ki jih vidi in čuti.
Sam sem imel prav tako izkušnjo, saj je moj duhovni poklic rasel ob duhovnikih, ki so mi bili kot očetje in bratje. Skupaj smo živeli, romali, na voljo so bili za pogovore, bili smo sproščeni.
Vaše novomašno geslo je "Vi ste luč sveta". Kako po vseh letih duhovniške službe gledate na to geslo? Kako ga živite? Kako vas še danes navdihuje?
Zelo sem vesel, da sva z mojim takratnim duhovnim voditeljem prišla do tega gesla in še danes mislim, da sva izbrala pravo geslo. To, o čemer govori to geslo, je moje osnovno poslanstvo in poklicanost.
Ko sem se odločal za duhovniški poklic, je bilo ravno obdobje srečevanj papeža Janeza Pavla II. in matere Terezije, papež ji je ob srečanju rekel "Bodi moja luč". Prav tako pa me je navdihoval škof Slomšek in njegov klic: "Sveta vera bodi vam luč."
Ljudje, h katerim sem poslan, so moja luč, hkrati pa moram biti tudi jaz njim luč. Zato je to moje geslo vedno aktualno. Na župniji je moje poslanstvo, da sem ljudem luč Vere, Upanja in Ljubezni.
Hkrati pa so tudi oni meni luč, da lahko kot duhovnik, ki živim med njimi, ob njih tudi rastem. Drug drugemu moramo biti luč na poti našega krščanskega življenja, o čemer sedaj govori tudi sinoda.

Znani ste po svoji dobrodušnosti in humorju. Je humor tudi sredstvo, ki pomaga odpirati vrata do ljudi, ohranjati skupnost?
Mislim, da je tu predvsem pomembna odprtost. Humor pa je koristen, saj je pomembno, da se znamo pošaliti tudi na svoj račun in s tem pokažemo človeško bližino.
Humor je koristen tudi takrat, ko sem v stiku z bolj oddaljenimi, ki jih je morda na začetku strah, ker ne vedo, kaj naj se sploh pogovarjajo z menoj kot duhovnikom.
Kaj vas navdihuje pri delu z ljudmi in za kaj ste kot duhovnik še posebej hvaležni?
Predvsem njihovi uspehi oziroma njihovo zadovoljstvo. Zahvalim se Bogu, da deluje v njihovih življenjih, saj uspeh ni samo njihov. Hvaležen sem za vse ljudi, s katerimi se srečujem. Tako za verne kot neverne, ker vsi postavljajo zelo dobre izzive za rast. Kako živeti kot duhovnik in kristjan v tem svetu?
Navdihujejo me ljudje, ki so polni energije in moči, na drugi strani pa me zelo navdihujejo starejši, ki imajo že veliko življenjskih izkušenj in modrosti in vedo, da človeškost prinaša tudi veliko omejenosti, zato so toliko bolj vajeni Bogu reči "Hvala".
