Kako se Jakob Aljaž spominja svojih gorskih podvigov

Jakob Aljaž (6. julij 1845–4. maj 1927) se je rodil kot četrti otrok Antona in Elizabete Aljaž iz Zavrha št. 2 pod Šmarno goro (imenovali so jih pri Bačniku). Kraj je takrat spadal v župnijo Smlednik, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo. Deželni šolski nadzornik ga je prepoznal kot zelo nadarjenega, zato mu je omogočil opravljanje osemletne gimnazije v Ljubljani.

Po končani gimnaziji je začel študij na Dunaju, in sicer klasičnih jezikov (latinščine, grščine in stare cerkvene slovanščine). "Življenje na Dunaju je bilo prijetno in ne drago" in "Dunajčani so prijazni in ljubeznivi," se spominja v Planinskem vestniku, a kmalu se ga je polotilo domotožje. Še posebej se mu je tožilo po slovenskih gorah, v katere je od rane mladosti rad zahajal.

Vrnil se je v Ljubljano in se vpisal v tamkajšnje bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1871. Službe je opravljal kot kaplan v Tržiču (do leta 1880), župnik na Dobravi pri Kropi (do leta 1889) in župnik na Dovjem (do smrti leta 1927).

Na začetku duhovniške poti se je vključil v politično življenje kot zagovornik narodne sloge (krog Simona Gregorčiča in Ivana Tavčarja) in nasprotnik ločevanja duhov (krog Antona Mahniča). Precejšnja blatenja Cerkve v njegovem taboru pa so ga kmalu prisilila k omejitvi političnega delovanja. 

Kljub temu je ostal družbeno aktiven. Bal se je ponemčevanja, ki je grozil slovenskemu narodu v takratni Avstro-Ogrski. Premoč je bila izrazita tudi na Dovjem: "Ko ljudi izpodbujam, da ustanovimo požarno brambo, hočejo nemški jezik imeti za poveljstvo; komaj zmagam s slovenščino! L. 1890 se zida velika cementna tovarna s tujim kapitalom, uradniki so Nemci, le delavec je še Slovenec …"

Župnija Smlednik je pripravila nov risani dokumentarni film o rojaku Jakobu Aljažu Za vse nas, Slovence gre, ki ga je animiral Juan Juvančič. Scenarist in župnik David Jensterle pravi, da je film narejen iz srca. Začne se s pogovorom o postavitvi stolpa na vrhu Triglava, nadaljuje pa s predstavitvijo življenjske poti Jakoba Aljaža.

Film si bo mogoče premierno ogledati v nedeljo, 7. julija 2024, po nedeljski sveti maši v Smledniku. Ob simboličnem daru v podporo filmski produkciji župnije bo na voljo tudi na USB-ključku.

Nemškost je bila močno prisotna tudi pri obiskovanju slovenskih vrhov. V slovenskih gorah so namreč prevladovali nemško govoreči turisti in njim prilagojena infrastruktura v nemščini. Aljaž je v Planinskem vestniku komentiral stanje: "Žal, skoraj vse je bilo nemško, ko pridem na Dovje; Alpen-Veren (nemško planinsko društvo, op. a.) postavlja nemške napise in nastavlja in dobro plačuje nemške vodnike (rojene Slovence)."

A v letih zavzetega delovanja mu je uspelo slovenske gore posloveniti tako, da je vanje privabil domače pohodnike. Slovence je izdatno spodbujal k planinstvu, postavljal je ustrezno infrastrukturo, ki jim je bila v pomoč pri izletništvu, ter urejal in popravljal planinske poti.

Med bolj znanimi objekti, ki so bili postavljeni na njegovo pobudo, so Staničevo zavetišče pod vrhom Triglava, Aljaževa koča v Vratih, kapelica Lurške Matere Božje na Kredarici, Triglavski dom na Kredarici in seveda Aljažev stolp na vrhu Triglava.

Posebej pri srcu mu je bil Triglav, ki ga je videl kot simbol slovenstva. Z nekim Nemcem, ki je veliko hodil po tirolskih gorah, se je pomenkoval, kaj je na tej gori tako posebnega: "Odgovori mi: 'Triglav ima marsikatero prednost; največja je ta, ker se z njega jako daleč vidi.' Res, če pogledamo na karto, vidimo, da sto kilometrov daleč na okoli ni višje gore."

"'Druga prednost je', nadaljuje ta Nemec, 'da vidimo veliko število gora, pa tudi dolin. Na Tirolskem imam pa koj pred seboj visoko goro, ki mi razgled prikriva. Tretja prednost je, da se s Triglava vidi tudi morje in daljna nižina, iz katere se svetijo reke, kakor Tagliamento, Piave itd. ko srebrne niti.' S kukalom se vidijo (včasih celo s prostim očesom) tudi ladje na morju. Če je ozračje čisto, zagledamo v daljavi Benetke, pa le malokrat."

Malo šaljivo, kar precej pa zares, je v znamenitem govoru O Triglavu in okolici pozval: "Gospe, gospodične, jako me veseli, da ste tudi Ve prijateljice Planinskega Društva." In nadaljuje: "Vprašajte pa tudi pred poroko, ali je Vaš ženin res vpisan v Planinsko Društvo: tak pritisk na ženina je privoljen!"

"Zrastel bo čvrst, krepak planinski zarod. Ne bo dolgo in romalo bo tisoč turistov na naš prekrasni Triglav, še več pa na Kredarico. Vse koče bodo prenapolnjene! Ko bode ravnopravnost izvršena, se bodo narodi med seboj ljubili in tudi na Triglavu obhajali praznik sprave in neskaljene radosti, v kar Bog pomozi!"

Triglav je imel v njegovem srcu tako pomembno mesto, da je od občine Dovje za pičli en goldinar odkupil vrh gore in na njem postavil stolp. Najvišja točka Slovenije je bila tako simbolično zaupana v roke Slovencem.

Načrt za stolp je izdelal sam, dopolnitev načrta in izdelavo konstrukcije pa je prevzel njegov dolgoletni prijatelj Anton Belec iz Šentvida. Izgradnjo te tri metre visoke in 125 cm široke pločevinaste stavbe s streho v obliki stožca je natančno opisal v Planinskem vestniku: 

"Težka naloga je bila posamezne kose stolpa znositi na tako višavo. Pa že v načrtu smo preskrbeli, da se stolp sestavi iz posameznih kosov, ki so bili težki po 15 do 20 kilogramov in so se dali z vijaki skupaj pritrditi. Šest krepkih nosačev je znosilo v enem tednu posamezne kose na Triglav, potem je Belec 7. avgusta 1895 s štirimi pomočniki stolp v petih urah postavil."

In kaj vse je Aljaž postavil vanj? "V stolp sem postavil tri okrogle stole, dva samovara, šest kositarnih kozarcev, barometer in termometer ter posodo špirita za samovar. Kadar je temperatura pod ničlo in mrzel veter, turistu topla kava ali čaj prav pride, sicer bi se moral obrniti."

"Najvažnejša naprava v stolpu je Triglavska panorama, naslikana na okroglem kositarju ob steni okoli, z imeni gora in krajev; potnik se lahko orientira, krasni razgled uživa lahko več ur, ker ga ne ovira ne mraz ne vihar, ko pride upehan čez strme stene vrh Triglava."

Manj znano je, da je bil Jakob Aljaž tudi vrhunski glasbenik – med drugim je iz nemščine prevedel priljubljeno Sveto noč. Petja se je učil od osnovnošolskih dni, pozneje pa je prepeval v različnih pevskih sestavih in jih nekaj tudi vodil.

Zaupali so mu na primer pripravo glasbenega programa za obisk cesarja Franca Jožefa I. na Kranjskem, ki pa na koncu ni bil v polnosti izvršen.

Pri pripravi na ta visoki obisk seveda ni pozabil na slovensko komponento: "Ko je leta 1883 imel cesar priti na Kranjsko in na Bled, sem jaz sestavil načrt, kako bom s svojimi pevci pokazal, da je Kranjska dežela slovenska. Zberem iz cele Gorenjske 60 najboljših pevcev: duhovnov, učiteljev in drugih, spišem in dam litografirati na svoje stroške note, skličem vse pevce v Kranj k trem glavnim skušnjam. Preprečiti smo hoteli, da bi ljubljanski Nemci (filharmonikarji) na Bledu mesto nas pred cesarjem predstavljali Kranjsko."

Komponirati je začel razmeroma pozno, šele na Dovjem ob močni spodbudi Antona Foersterja in Mateja Hubada. Trinajst kompozicij je izdal v Slovenski pesmarici. Izpod njegovega peresa je med drugim skladba Oj, Triglav, moj dom, za katero je besedilo prispeval Matija Zemljič. Glasbeno podlago je rad dodajal tudi pesmim Simona Gregorčiča z narodno tematiko, na primer Oj, zbogom ti planinski svet, Na dan, Domovini.

Z Gregorčičem sta se spoznala tudi osebno: "Pisal sem mu, da sem ravno komponiral njegovo pesem Domovini ter se ulegel v posteljo, za smrt bolan. Prišel je iz daljne Gorice čez Ljubljano nalašč mene obiskat. Prej ga nisem osebno poznal. Zelo ga je veselilo, ker sem uglasbil več njegovih pesmi v lahkem slogu, ki so se pele v začetku najbolj po Goriškem, pozneje tudi drugod po Slovenskem."

Vsi citati so vzeti iz osebnih spominov Jakoba Aljaža, objavljenih v Planinskem vestniku (letnika 1923 in 1924).