Vprašanje bralke:
Doma imamo štiriletno deklico, ki je ponoči vedno mirno spala. V zadnjih mesecih pa se pogosto zgodi, da se približno po eni uri, odkar je zaspala, zbudi s krčevitim jokom, krili z rokama, brca in kriči. Oči ima odprte, videti je, kot bi bila zbujena. Deluje prestrašeno, nato pa po 20 minutah zaspi nazaj. So to nočne more ali je vzrok za njen nemirni spanec morda lahko kaj drugega?
Odgovarja Andreja Mohar Košir, pediatrinja:
Pojav, ki ga opisujete, niso nočne more, temveč nočni strah oz. nočna groza. Ta nastane v prvem delu noči v globokem spanju (ne-REM spanje), medtem ko se nočne more pojavljajo v drugem delu noči proti jutru v fazi plitkega spanca (REM spanje).
Poleg nočnega strahu in mor pri otrocih v spanju pogosto opažamo tudi druge pojave, kot so npr. hoja v spanju, škrtanje z zobmi, govorjenje v spanju, jokanje dojenčka med spanjem.
Tovrstni dogodki so lahko videti zastrašujoči, a največkrat niso povezani z otrokovimi čustveno-psihološkimi težavami, ki bi potrebovale strokovno pomoč. Gre za pojave, značilne za otroško obdobje in spontano izzvenijo najpozneje do pubertete. Treba pa je iz okolja izključiti dejavnike, za katere je znano, da lahko pojave v spanju poslabšajo.
Med temi so zlasti stres, prevelika utrujenost, gledanje zaslonov tik pred spanjem, neustrezna higiena spanja (premalo spanja, predolgo odlašanje s spanjem, izpuščanje dnevnega spanja). Pomembna je večerna rutina uspavanja, otrok naj gre spat vedno ob isti uri.
Nočni strah se lahko pojavi tudi, kadar otroka tišči lulat. Otroka zato med epizodo nočnega strahu peljite na stranišče, če seveda ponoči ne uporablja več pleničke.
Nočni strah je povsem nenevaren, a mnogim staršem vzbuja neprijetne občutke in vznemirjenje, zlasti ko se pojavi prvič. Otroci, ki jih mučijo nočni strahovi, se običajno hitro dvignejo iz ležečega v sedeči položaj, kričijo, imajo široko odprte oči, njihov pogled izraža strah in paniko. Ob tem se potijo, hitro dihajo in imajo pospešen srčni utrip.
Čeprav so videti budni, jih je skoraj nemogoče potolažiti, saj v bistvu spijo. Običajno traja epizoda od pet do 30 minut. Ko mine, se otrok uleže nazaj v posteljo in spi naprej, zjutraj pa se ničesar ne spomni.
Če vam bo uspelo med epizodo nočnega strahu otroka prebuditi, bo preplašen in zmeden. Zato je torej bolje, da ga ne budite, pač pa ga raje poskušajte potolažiti, objeti in mu zagotoviti miren spanec, ko strah mine.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
