Ali je sv. Dominik res izumil rožni venec?

Dolgo je veljalo, da je sveti Dominik (1170–1221), ustanovitelj dominikancev – reda potujočih pridigarjev, izumil rožni venec. Zagotovo drži, da je redovni ustanovitelj s svojimi brati veliko pripomogel k širjenju te pobožnosti, res pa je tudi, da so rožni venec, čeprav v drugačni obliki kot danes, molili že pred njegovim časom.

Molitev rožnega venca izvira iz molitve psalmov v samostanih. V 12. stoletju se je začela širiti molitev zdravamarija, ki je v glavnem sestavljena iz angelovega in Elizabetinega pozdrava Mariji. Da bi posnemali molitev menihov, so preprosti verniki, ki niso znali brati ali recitirati psalmov, začeli moliti določeno število zdravamarij, recimo 50, 100 ali 150. Prav venček trikrat po petdeset, imenovan Marijin psalterij, se je najbolj približal številu 150, kolikor je psalmov v Stari zavezi.

Število 150 se danes odraža v prvotno treh delih rožnega venca – veselem, žalostnem in častitljivem. Svetli del rožnega venca je novejši, dodal ga je sv. papež Janez Pavel II. leta 2002.

Današnja oblika rožnega venca je začela nastajati na začetku 15. stoletja, ko je kartuzijan p. Henrik Egher zdravamarije razdelil na desetke in na začetek vsake postavil očenaš. Nekaj desetletij kasneje je drug kartuzijanski pater, Dominik Pruski, vsaki desetki dodal t. i. skrivnost, tj. premišljevanje iz Jezusovega ali Marijinega življenja. Tudi ta navada je povezana z duhovniškim molitvenim bogoslužjem, saj so se ob molitveni uri spominjali bistvenih dogodkov iz zgodovine odrešenja.

V nemških deželah, od koder so se pobožnosti širile k nam, so v 16. stoletju na začetek rožnega venca postavili še izpoved vere, v 17. stoletju pa med apostolsko veroizpoved in desetke dodali tri zdravamarije. Pri nas se je razvila navada, da se po zadnji desetki zmoli še desetko za duše v vicah, ponekod pa na koncu zmolijo Psalm 130.

Kje pa je v tej zgodbi sv. Dominik?

Sv. Dominik je živel v času, ko so se po Evropi širila razna krivoverstva (albižani, valdežani, katari), ki so rušila temelje Katoliške cerkve in prave vere, zato se je odločil, da bo kot duhovnik in misijonar deloval med odpadniki. 

V nasprotju z mnogimi, ki so se proti krivoverstvom borili z orožjem, je našel učinkovitejše orožje – molitev rožnega venca. Molitev mu je v videnju zaupala Božja mati Marija, ko se je trudil spreobrniti albižane, a mu ni uspelo, ker je bilo med njimi preveč greha. Umaknil se je v gozd v bližini Toulousa in tam tri dni in tri noči goreče molil, si nalagal težke pokore in jokal. Naposled se mu je prikazala Devica Marija in ga vprašala, ali ve, kaj je glavno orožje Svete trojice za preobrazbo sveta.

Ker odgovora ni poznal, mu ga je razkrila: "Želim, da veš, da je bilo vedno glavno orožje te vojne angelovo oznanjenje (op. a. angelove pozdravne besede Mariji so začetek molitve zdravamarije), ki je vogelni kamen Nove zaveze. Zato, če želiš doseči te ranjene duše in jih pripeljati k Bogu, pridigaj o teh angelovih besedah."

Potolažen in goreč za spreobrnjenje ljudi se je odpravil v katedralo in začel pridigati o rožnem vencu. Legenda pravi, da se je med pridigo razdivjala huda nevihta kot opozorilni znak pred pogubljenjem heretikov. Pomirila naj bi jo Dominikova molitev k Mariji.

To mu je še dodatno potrdilo moč Marijinih besed in utrdilo prepričanje, da mora nadaljevati širjenje pobožnosti rožnega venca. O Mariji in rožnem vencu je govoril tako goreče, da se je stanje v mestu kmalu izboljšalo.

Znana je še ena pripoved o srečanju sv. Dominika z Devico Marijo. Ko se je na god sv. Janeza Evangelista z rožnim vencem pripravljal na pridigo v pariški katedrali Notre Dame, se mu je spet prikazala in mu ponudila besedilo, ki naj ga oznani. Čeprav so zbrani verniki pričakovali izdelano pridigo intelektualnega duhovnika, jim je na zelo preprost način oznanil molitev rožnega venca in besedo za besedo razložil molitev zdravamarija. 

Dominikanci so zaradi izkušnje svojega ustanovitelja postali pravi apostoli rožnega venca. Širili so ga s priporočanjem te molitve in razlago njene vsebine v pridigah, na duhovnih vajah in na ljudskih misijonih. Kamorkoli so prišli, so ustanavljali bratovščine rožnega venca, papež Pij V. pa jim je zaupal posebno skrb zanje. Molitev rožnega venca se je po njihovi zaslugi kmalu razširila po vsej Evropi.