Becs Bradford je živ dokaz, da v življenju ne smemo obupati, tudi če nas presenetijo težke ovire. Ko je imela 12 let, je njen oče padel z lestve in končal na invalidskem vozičku. Njena družina je zaradi njegove nezmožnosti za delo izgubila dom, Becs pa so kmalu poslali v rejništvo. Zaradi vsega tega je pri 15 letih opustila šolanje.
Težki začetki
Kljub težkim začetkom je Becs postala marljiva delavka na najrazličnejših področjih – bila je stevardesa, osebna trenerka, delala je v marketingu. Toda ves čas je slutila, da jo čaka nekaj drugega, in ko je ugotovila, da želi biti zdravnica, se je vse izšlo.
"Ko sem bila mlada, so mi neprestano govorili, da ne bom ničesar dosegla in da sem neumna. Želela sem dokazati, da si tudi ljudje, kot sem jaz, zaslužijo dobre stvari, dobijo izpolnjujoče službe in dobro plačilo."
Pri 35 letih je kupila knjige, ki jih je potrebovala za dokončanje srednje šole. Ker je bila uspešna, je bila sprejeta v izobraževanje za tiste, ki želijo delati v medicini. Za pot na tečaj in nazaj domov je vsak dan porabila šest ur vožnje, pri tem pa je opravljala še tri službe.
Kot poroča portal BBC Bristol, je brez težav opravila izobraževanje, vendar je bila povsem obupana, ko je ugotovila, da so jo zavrnili na vseh univerzah, na katere se je prijavila. Potem je dobila pismo z univerze v Bristolu. Čeprav so ji ponudili tudi štipendijo, je kljub temu vsak dan nadaljevala kot vaditeljica skupinskih vadb in med vikendi opravljala še 12-urne turnuse kot osebna asistentka.
Velikokrat je vstajala ob štirih zjutraj, da se je lahko učila, saj jo je gnalo dejstvo, da bo lahko kmalu pomagala drugim ljudem. "Imela sem motivacijo, saj sem vedela, da mi je ta poklic namenjen."
Trda borba in velik uspeh
Danes je dr. Bradford hvaležna za svojo zgodbo, saj lažje razume bolnike in svetuje tistim, ki so odraščali v podobni situaciji, da lahko kljub temu dosežejo, kar želijo.
"Želim biti zgled za ljudi, kot sem jaz. Rada bi jim pokazala, da so vredni in da ni pomembno, od kod izhajajo. Ljudje okrog njih bodo rekli, da se ne da, toda ne smejo jih upoštevati."
Becs je neskončno hvaležna in vesela, da ji je uspelo.
"Resnično verjamem, da če si s srcem pri stvari, lahko stoodstotno narediš nore stvari, o katerih si prej le sanjal. To so bile moje sanje, ki sem jih uspela uresničiti. Res sem ponosna nase, da nisem obupala, in vesela sem, da sem lahko navdih tistim, ki so na poti, da jim uspe. Ni pomembno, kdaj prideš na cilj, pomembno je le, da nikoli ne obupaš nad seboj!"
