Sv. Maksimilijan Kolbe je odraščal na Poljskem v začetku 20. stoletja. Kot mladenič je pogosto sanjal o tem, da se bo na bojnem polju boril za svojo domovino.
Želel je postati sodobni vitez, se veličastno odpraviti v boj in žrtvovati svoje življenje za višje dobro.
Ta želja je vztrajala vse njegovo življenje in ga skoraj usmerila na precej drugačno pot: bil je tik pred tem, da zapusti semenišče in se pridruži vojski.
Božje posredovanje
Avtor William LaMay dogajanje pojasnjuje v svoji knjigi Življenje sv. Maksimilijana Kolbeja:
Rajmund [krstno ime sv. Maksimilijana Kolbeja] je upal, da bo Poljska nekoč svobodna in neodvisna dežela, sebe pa je videl kot pomemben dejavnik pri uresničevanju te vizije. Bil je izjemen šahist in ta dar je razumel kot del usposabljanja za bojišče, če bi se odločil za vojaško poklicno pot. Toda v tistem času Poljska uradno ni imela svoje vojske. Kljub temu je Rajmund med študijem v Lvovu pokazal svoj dar stratega.
Z veliko časa, premišljevanja in truda je nekoč zasnoval in izdelal kartonski model trdnjave, za katero je predlagal, da bi jo zgradili okoli mesta Lvov, ki bi tako postalo nedotakljivo za napad katerekoli vojske. Kot 16-letnik se je Rajmund znašel pred dilemo. Moral se je odločiti, kakšen vojak naj postane: vojak za domovino ali vojak za Brezmadežno Marijo, svojo duhovno mater. Odločitev ni bila lahka, saj je ljubil tako Poljsko kot Marijo.
Resnično si je želel postati vojak in prepričal je brata, naj mu sledi in tudi on zapusti semenišče:
S svojim darom prepričevanja je Rajmund prepričal Frančiška, da se morata pridružiti vojski. Dogovorila sta se, da bosta o svoji odločitvi obvestila frančiškanskega predstojnika, in odpravila sta se v njegovo pisarno. Rajmund je še naprej nihal glede njune izbire in je pred pisarno še nekaj časa stopical sem ter tja. Nato sta brata vstopila v pisarno in sedla v čakalnico.
V tistem trenutku je posredoval Bog in prišla je njuna mati:
Nenadoma je zazvonilo pri vhodnih vratih in v sobo je vstopil sobrat. Fantoma je naznanil, da je pravkar prišla njuna mati in da želi govoriti z njima. Široko nasmejana Rajmund in Frančišek sta veselo pohitela v sprejemnico in z objemi pozdravila svojo mater. Marija jima je sporočila veselo novico, da se njun brat Jožef odpravlja po njunih stopinjah in bo postal član frančiškanskega reda … Ob materini novici sta Frančišek in Rajmund spoznala, da bosta ostala na poti redovnega življenja.
Sv. Maksimilijan Kolbe ni nikoli izgubil strasti do vojske, ki jo je pozneje prenesel v svojo duhovnost in ustanovil Vojsko Brezmadežne, skupnost, ki se je duhovno borila, da bi pridobila duše za Jezusa Kristusa.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
