Zakaj se o dojenčkih lahko pogovarjamo, o najstnikih pa ne?

Vse odkar smo posneli in predvajali oddajo Reflektor z naslovom Kako vzgajati najstnike?, sem prejela veliko pozitivnih komentarjev na račun te oddaje. Precej izmed njih mi je dalo misliti. Tako mi je neka gospa rekla: "Oddajo o najstnikih sem poslušala med likanjem in ko se je končala, sem pomislila: Zakaj ni več tovrstnih vsebin? Kot mama najstnic si zelo želim, da bi se o vzgoji najstnikov in o družinskem življenju z najstniki več govorilo."

Ko sem premišljevala o njenih besedah, sem morala priznati, da ima prav. Zakaj na spletu dobesedno mrgoli člankov o dojenčkih in malčkih ter o vseh mogočih zagatah, na katere lahko naletimo, ko imamo dojenčka ali malčka, o najstnikih pa je tega bistveno manj? O vzgoji psov, denimo, prav tako najdemo tisoč in en nasvet. A o življenju z najstniki je relativno malo vsebin. Morda sklepamo, da nam bo do takrat, ko bodo naši otroci v puberteti, že kar vse jasno?

A starši najstnikov se včasih počutijo kar malo osamljene, ko se v njihovem domu kar naenkrat znajdejo ljudje, za katere so mislili, da jih poznajo, pa se izkaže, da so vendarle čisto drugačni kot še pred nekaj leti. Osebno pogrešam tudi več oglasov in fotografij v medijih, ki bi prikazovale večje družine in družine z najstniki, namesto da vedno gledamo le štiričlansko družino z dvema otrokoma pod deset let.

Tudi v družbi pogovor redko steče na temo najstnikov in težav(ic), ki jih imamo z njimi. Medtem ko lahko pri slehernem omizju, kjer so prisotni starši z dojenčki, slišimo vse o njihovem (ne)spanju, jokanju, plenicah in uvajanju goste hrane, pa se redko zgodi, da bi pogovor malce starejših staršev nanesel na temo problematike najstnikov. Morda tu in tam še kdo potarna o slabih ocenah njihovega najstnika ali o "mulavosti" najstnice, dlje od tega pa pogovor niti ne pride.

Morda, tako premlevam sama pri sebi, je deloma za to kriva slaba vest, ki jo čutimo starši, kadar imamo občutek, da nam odnosi v družini, z najstniki, delajo preglavice. Če se namreč nihče ne more počutiti osebno krivega, če njegov dojenček zavrača korenčkovo kašico, pa je občutek krivde ob najstnikovi zadirčnosti, prestopništvu, špricanju pouka ali preprosto samo "ohlajenih" odnosih še kako prisoten. Verjetno se starši takrat sprašujemo, kje smo ga polomili in kaj delamo narobe. Le kdaj se je ta nekoč pridni otrok tako spremenil, da ga ne prepoznamo več?

Katoliške družine, tako opažam sama, s(m)o pri tem še bolj molčeče. Se bojimo, da nas bodo drugi čudno gledali, če bomo priznali, da nismo "popolni", ker si na vse kriplje prizadevamo vzdrževati fasado popolne družine? Morda se sprašujemo, kako je možno, da se tudi v naši družini dogaja najstniška problematika, za katero smo nekoč mislili, da se nam pač ne more zgoditi?

Tako mi je mama velike družine zaupala, da pri prvih treh otrocih sploh ni vedela, kdaj so šli čez puberteto. Potem pa je prišel vanjo četrti in od takrat je "nadoknadila" vse tisto, kar ji je bilo prihranjeno pri prvih treh.

Spet druga mama, ki ima več otrok, je priznala, da so vsi otroci zelo neproblematični – razen enega. Tisti pa ji dela nemalo skrbi, saj izziva, ne upošteva mej, eksperimentira s spolno usmerjenostjo in tako dalje. Prisotna je slaba vest, spraševanje, zakaj ravno v naši družini … Da ne bo pomote: govorimo o zelo vernih, ljubečih družinah – in da, zgodi se tudi v takih.

Menim torej, da bi morali diskurz o najstnikih razširiti, z namenom, da bi jih bolje razumeli in da bi bolje razumeli tudi svojo starševsko vlogo ob njih. Da se ne bi čutili krive ob takih in drugačnih družinskih prigodah, temveč bi si sočutno stali ob strani. Da bi razumeli, da gre za fazo, ki absolutno pride in se ji ni mogoče izogniti, za katero pa sledi spet mirnejše in bolj harmonično obdobje. Nenazadnje mora, kot pravi Jezus, tudi seme "pasti v zemljo in umreti, da obrodi sad".