Slovenska paralokostrelca Živa Lavrinc in Dejan Fabčič sta v Parizu med dvojicami osvojila bronasto odličje. To je bila druga slovenska kolajna na paraolimpijskih igrah. Za prvo je poskrbel parastrelec Franček Gorazd Tiršek.
Fotografije Vida Ponikvarja. Trenutki izpolnjenih sanj:
Živo in še posebej Dejana ste bralci Aleteie lahko že dodobra spoznali. Dejan se je rodil z redko telesno okvaro, zaradi katere se mu noge niso normalno razvile. Kolen in gležnjev ne more pregibati. V otroštvu in mladosti je bil zato reden gost ambulant in bolnišnic.
Tudi zato se lahko zdaj kot specialist interne medicine – deluje v ambulanti za sladkorno bolezen in bolezni ščitnice v Novi Gorici – lahko pacientom posveti še z večjim čutom, saj je sam doživel in preživel marsikaj.
Četrte igre, tretji šport
Njegovo športno udejstvovanje je osupljivo raznovrstno. V Parizu namreč nastopa že na svojih četrtih olimpijskih igrah, a v tretjem športu. Začel s plavanjem v Pekingu (2008), nadaljeval s kajakom na mirnih vodah v Riu (2016), v Tokiu (2021) pa je zapisal lokostrelstvu in ta ljubezen še vedno traja.
"Več kot 20 let sem v parašportu, prišel sem končno do prve paraolimpijske medalje. V tej medalji je ogromno dela in odrekanja, v prvi vrsti moje družine. Ne bi šlo brez razumevanja v službi, v naju so verjeli na Zvezi za šport invalidov Slovenije ‒ Slovenskemu paralimpijskemu komiteju. Nekje sem prebral, da se medalje delajo, ko si sam na treningu. Teh trenutkov je bilo v zadnjega pol leta veliko, a smo verjeli v to, kar delamo," je bil čustven Fabčič.
Dejan in njegova športna pot:
Kolajna že na prvih igrah
Živa je bila nekoč velika ljubiteljica adrenalinskih športov. Zato je bil zanjo še toliko večji šok, ko je po padcu s kolesom leta 2018 končala na invalidskem vozičku. A se ni predala, z veliko volje in širokim nasmehom se je podala novim izzivom naproti. Med drugim paralokostrelstvu in parabobu. Na svojih prvih olimpijskih igrah je že osvojila prvo kolajno. Še bistveno bolj dragoceno pa je, da je postala mama.
"Joj, kakšno srečo imam, da lahko še vedno uporabljam roke. Noge trenutno malo spijo. Kaj bo pa čez leta, pa ne vemo. Pomembno je, da moje roke delujejo in da sem lahko samostojna," je dejala v intervjuju za Aleteio pred meseci.
Po osvojeni kolajni pa dejala: "Fantastično, da sva se zbrala in to izborila. To, da je medalja odvisna od tega strela, ni bilo v moji glavi. Nisem vedela, ne kaj je zadel Dejan ne kaj sta zadela tekmeca. Jaz sem samo streljala."
Iskrene čestitke tudi iz našega uredništva za 54. paraolimpijsko kolajno v zgodovini Slovenije. Živa in Dejan dejavno dokazujeta, da če ti življenje nekje zapre vrata, ti zagotovo odpre okno.
