Pater Stanko Rozman je jezuit, duhovnik, upokojeni misijonar. Videl je samo srce Afrike, saj je 52 let deloval v Zambiji in Malaviju, kjer je doživel revščino, bolezen in socialno deprivilegiranost. Izkušnja misijona ga je duhovno okrepila in jasno začrtala njegovo osrednjo življenjsko misel.
Sedaj ste že nekaj let upokojeni misijonar. Kako iz domovine gledate na 52-letno delo v Zambiji in Malaviju?
Leta 2020 sem šel na sobotno leto v Slovenijo z namenom, da se malo spočijem in osvežim ter tudi vidim, ali bom še kaj šel v misijone ali ne. Prosil sem Boga za pomoč, da mi to razsvetli. Potem pa sem že januarja 2021 zbolel za kovidom.
Kovid me je pošteno zgrabil, tako da sem bil praktično čisto na robu življenja. Tri tedne sem bil v umetni komi, rešili so me z velikimi napori in izkušenostjo. Ko so me praktično odpisali, je za to izvedel moj prijatelj Marko Noč. Šefa Bolnišnice dr. Petra Držaja je prosil, naj me pripelje k njemu v klinični center, kjer je imel svoj oddelek za kovidne bolnike. In so me rešili.
Mislil sem, da sem v redu, ampak nisem bil. K sebi sem prihajal praktično dve leti, ker sem imel razne posledice. Videl sem, da bi bilo težko iti nazaj za stalno. Lani pa sem šel na obisk in videl, da bi lahko tam še nadaljeval. Ljudje so me sprejeli in dobro sem se počutil, ampak dejansko to zame ni bilo perspektivno, ker imam že 80 let.
Nam lahko predstavite verske in socialne razmere v Zambiji in Malaviju?
Zambija je država, ki ima dvajset milijonov ljudi in devet škofij. Cerkveno je torej dobro organizirana. Praktično vsi škofje so domačini. Na tistem, kar so misijonarji naredili, oni delajo naprej. Ustanavljajo nove župnije, v Mumbwi je bila na primer ena župnija, zdaj jih je sedem. Na vsaki župniji imajo po dva duhovnika in vsi so domačini.
Kaj pa socialne razmere?
To je zelo širok pojem: kako ljudje živijo. Ko sem prišel v Afriko, sem videl, da je najbolj potrebna kvalitetna zdravstvena oskrba. V župniji, ki je bila teritorialno velika kot Slovenija, je bila glavna bolnica in nekaj ambulant. To je bilo vse. Zdravniki so redko šli po vaseh. Opazil sem, da če jim zdravstveno ne bomo pomagali, tudi drugo naše delo ne bo uspešno. Če je nekdo bolan in lačen, mu moraš najprej pomagati na tem področju.
Pomagali smo jim s poučevanjem na gimnaziji. Eden od patrov je bil učitelj verouka in religiozne vzgoje. Ena od glavnih aktivnosti je bila tudi oskrba z vodo, ker brez vode ni življenja. Čista voda je zelo potrebna. V času mojega misijonskega dela smo popravili 250 vodnjakov, največ v Malaviju, v Zambiji, kjer sem bil zadnjih pet let, pa smo jih skopali 20 in priskrbeli črpalke.
Za srce Afrike
Kaj bi izpostavili kot največjo razliko med afriškimi in evropskimi ljudmi?
Evropske poznate: ljudje so izobraženi in imajo veliko stvari. Radi se tudi pogovarjajo in si pomagajo, ampak opaziti je mogoče, da včasih sosed soseda ne pozna, tako da živijo bolj sami. Imajo prijatelje, za druge pa jih pravzaprav ne zanima. Povezani so še s tistimi, s katerimi delajo, potem pa imajo televizijo, novice, časopisje in splet. To jih povezuje, ampak to ni pristen kontakt. Tu je pomanjkanje pristnega kontakta s sočlovekom.
Tudi v družinah mož žene včasih ne pozna in žena moža ne, otroci gredo po svoje. V Afriki pa je družina osnovna celica. Tam so zelo odprti in si pomagajo. Če gre otrok na primer na izobraževanje v Anglijo in ata zelo zboli, ne more, da se ne bi vrnil na obisk. Ko živijo v svoji deželi, pa so še bolj povezani. Oni so povezani, posebno telefoni jim omogočajo, da so v stalni povezavi.
V Afriki so bratje in sestre ena družina, pri nas pa imajo bratje in sestre svoje družine. Seveda se obiskujejo, ampak jih druga družina ne zanima toliko. V Afriki je med njimi solidarnost, ki gre tudi do bratrancev. Človek v Afriki ni sam, v Evropi pa si lahko hitro zelo sam.
Doživeli ste tudi veliki epidemiji sifilisa in AIDS-a, ki sta vzeli ogromno življenj. Kako ste sprejemali neštete smrti in trpljenje tamkajšnjih ljudi?
Od začetka mojega bivanja je bil sifilis zelo razširjen. Posebno eno pleme je bilo na udaru, okrog Nangome, kjer smo odprli podružnico, v katero sem redno hodil maševat. Videl sem, da bo brez zdravstvene pomoči težko šlo naprej. Ljudje so na dan posvetitve nove cerkve sv. Jožefa sami prišli in prosili škofa, ali bi jim pomagal zgraditi ambulanto. On jim je to obljubil in mene zadolžil, da bi to naredil. Tako se je začelo.
Niso pa bile samo spolne bolezni, veliko ljudi je bilo bolnih za malarijo. V Afriki je umrlo tri milijone ljudi na leto. Zdravstvena pomoč in oskrba, to pomeni zdravila, sta bili nujni, zato sem se lotil gradnje ambulante, ki je prerasla v bolnišnico. Ta bolnišnica je zelo pomagala ljudem, kajti prej je bila najbližja bolnišnica 50 kilometrov daleč.
Ta bolnišnica je tudi povezala Slovenijo in Zambijo, kajti leta 1990, ko sem prišel na počitnice, so absolventi z zdravstvene fakultete vprašali, ali bi lahko prišli k meni na prakso. Zmenili smo se in so prišli. To je bila prva skupina. Sodelovanje se je nadaljevalo in trenutno je v Zambiji še ena skupina. V Afriko prihajajo redno, zelo pomagajo in zelo so dobrodošli. Tudi oni se veliko naučijo, ne samo v zdravstvenem pogledu, ampak tudi iz življenja v Afriki. To jih zaznamuje za celo življenje in je izkušnja, ki je ne pozabijo.
Kaj človek, ki vidi hudo trpljenje, iz te izkušnje odnese za svoje življenje?
Povem lahko primer študenta iz Zambije, h kateremu so me poklicali in rekli, da je zelo bolan. Obolel je za AIDS-om. Lepo sva se pogovorila, spovedal se je in mi pripovedoval o svojih načrtih, kaj bo v življenju še naredil. Takrat še ni bilo zdravil in videl sem, da bo fant kmalu umrl. Čez 14 dni sem res dobil sporočilo, da je umrl in so ga pokopali. To me je osebno prizadelo, občutil sem izgubo in žalost, da je moral tako mlad in brihten fant umreti. To me je še spodbudilo za nadaljevanje s pomočjo, ki sem jo potem v Malaviju res izvedel. Tam smo naredili pet ambulant.
To se človeka prime. Ko sem gledal bolne in umirajoče, mi je to dalo misliti in mi potrdilo, da smo na poti. Ne bomo večno živeli tukaj, ampak se bo naše življenje končalo, potem pa je vprašanje, kam gremo, kaj bo na koncu. Iz tega se je rodila pastoralna želja, da bi ljudem povedal Jezusovo zgodbo.
Kupim kozo
Kako ste jim povedali njegovo zgodbo?
Jezus nam je prišel pomagat v našo bedo, prišel nas je odrešit in nam kaže pot, ker je sam trpel in izrazil željo, da bi bil z nami. On je trpel in trpi zdaj z nami. On je tudi umrl, ampak tretji dan je od mrtvih vstal. Ta vera je v meni veliko bolj zaživela.
Ko sem se leta 2020 poslavljal iz Malavija, je bila epidemija kovida, zato je bilo praktično prepovedano hoditi v cerkev ali se zbirati. Takrat sem prenovil cerkev in na zadnji zid za oltarjem dal napis Jezus je naša pot, resnica in življenje in še to, kar ponavljamo pri vsaki maši: "Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi." To je bilo moje oznanjevanje in tudi moja oporoka. Vera v Jezusa in vera v večno življenje je v Afriki zelo živa.
Vaše delo je bilo občasno tudi nevarno: menda vas je enkrat napadla levinja. Nam lahko opišete to prigodo?
Za uvod bom povedal še drugo levjo zgodbo. Ko sem prvič prišel na počitnice, sem svojim kolegom kazal diapozitive, med drugimi tudi sliko leva. Rekel sem: "To pa je lev." Nato sem umolknil. Duh leva je prišel vame in sem zazijal in utihnil. Potem pa pravijo: "Ja, saj vidimo, da je lev. Povej kaj o njem." In sem rekel: "Prav to, da se ga prestrašiš, da te čisto elektrificira, zamrzneš."
To pa je zgodba, kako sem imel čast, da je levinja skočila ne ravno name, ampak na avto, na havbo. S prijatelji sem šel na jezero Malavi v Malaviju, in ko smo se vračali, je bilo okoli petih popoldne. Okrog deset kilometrov od jezera cesta zavija malo navkreber in naenkrat pred sabo zagledam, kot da nekaj maha. "Zabremzam", zapeljem na levo in pred nami je bila levinja, ki je imela verjetno mladega leva in se je bala, da bi mu kaj naredili. Skočila je z majhne vzpetine.
Ustavil sem, ona pa je že bila zadaj in je počasi šla s ceste nazaj na vzpetino. Potniki rečejo: "Poženi, poženi." Jaz pa sem rekel: "Saj ne bo več, ona je že naredila, kar je naredila." Oni so se zelo prestrašili, jaz pa pravzaprav nič, ker sem vedel, da smo sedaj varni.
Levinja je obstala na hribu, mi smo jo še gledali, ona pa je gledala dol. Jaz sem ji dobro minuto gledal v oči, ona mene in naenkrat je povesila oči. Bila je kot mucka, prej pa bi nas požrla. To je bilo moje srečanje z levinjo.
