Kako odgovoriti, če vas otrok vpraša, ali je Sveto pismo v nasprotju z znanostjo

V našem domu je znanost zelo priljubljena tema. Moji otroci, ki  se šolajo doma, so nad tem predmetom navdušeni in v prostem času radi sami prebirajo knjige z znanstveno tematiko.

Moj najstarejši pogosto bere Akcijsko Sveto pismo in številne knjige o znanosti, ki si jih izposojamo v knjižnici, kot radoveden in pozoren otrok pa je pred kratkim opazil, da med njimi obstaja nekakšno neskladje.

"Mami, zakaj Sveto pismo pravi nekaj drugega kot moje naravoslovne knjige o tem, kako je nastal svet?" me je vprašal pred nekaj dnevi. "Ali to pomeni, da nekaj od tega ni resnično?"

Zelo sem bila vesela, da je s tem vprašanjem prišel k meni in da ni pustil, da bi se v njem razplamtelo in ga motilo, zato sem se najprej odzvala tako, da sem pohvalila njegovo radovednost in zanimanje.

"Vesela sem, da si mi zastavil to vprašanje!" sem rekla. "Želim si, da bi vedno prišel k meni in mi povedal, ko ti kaj ni jasno, da ti lahko razložim ali da skupaj poiščeva odgovor na tvoje vprašanje."

Tovrstna vprašanja so odlična priložnost, da starši učimo svoje otroke, in vedno rada vidim, da moji otroci vedo, kako me lahko vprašajo karkoli.

Tako mene kot mojega sina zanimajo naravoslovni predmeti in o tej temi sem že veliko prebrala, zato vam bom zaupala, kako sem odgovorila na njegovo vprašanje. Morda bo moj odgovor v pomoč drugim staršem, če jim bodo njihovi otroci zastavljali podobna vprašanja.

Bistvena stvar, za katero sem želela, da bi jo odnesel od najinega pogovora, je bila, da sta znanost in vera popolnoma združljivi.

"Najprej moraš vedeti: dejstvo, da Sveto pismo o nečem govori drugače kot tvoje knjige o znanosti, ne pomeni, da ena od njih ni resnična," sem dejala. "Bog nam je dal Sveto pismo in Bog nam je dal možgane, da jih uporabljamo za raziskovanje in razumevanje sveta, ki ga je ustvaril. Ko znanstveniki odkrivajo nove stvari o našem svetu, širijo naše znanje o neverjetnem Božjem stvarstvu. Kot katoličani verjamemo, da lahko znanost in vera vedno hodita z roko v roki."

Isto stvar nam nekoliko drugače sporoča Katekizem:

Zasnova, da si vera in razum ne moreta resnično nasprotovati, je bila najpomembnejša stvar, ki sem jo pojasnila svojemu sinu.

Čeprav sem poudarila, da znanstvena spoznanja niso v nasprotju z vero, je imel moj sin odlično pripombo: "Vem, da lahko znanstveniki delajo napake, mami. Znanost ni popolna." Navdušilo me je, kako se je nagonsko izognil temu, da bi zapadel v scientizem, prepričanje, da se do globljega spoznanja pride samo z razumom in znanstvenimi metodami.

Naslednja točka, o kateri sva razpravljala, je bila, da so "dnevi" pri Bogu, ki je zunaj časa, precej nejasen pojem. Povedala sem mu, kako pomembno je, da ne nasedamo opisu stvarjenja v smislu dni.

"Ljudje smo obtičali znotraj časa, kot risbe na listu papirja," sem dejala. "Bog pa stoji zunaj celotne slike! Ne stoji na naši časovnici. ‘Dan’ v času po Božje je za nas lahko milijarda let."

Bistvo svetopisemske zgodbe v Prvi Mojzesovi knjigi je v tem, sem mu pojasnila, da nam pove, kako je Bog tisti, ki je ustvaril svet. Ne moremo pričakovati, da bo to znanstvena pripoved, še posebej če upoštevamo, v katerem obdobju je bila napisana.

Ta pogled izhaja neposredno iz papeževih dokumentov in katekizma. Sveti papež Janez Pavel II. je to zamisel pojasnil z naslednjimi besedami:

Glavni namen Prve Mojzesove knjige je, da nam posreduje sporočilo Božje ljubezni, in ne da oblikuje znanstveno teorijo. Medtem ko nam znanost lahko pove, kako je bil svet ustvarjen, nam Sveto pismo pove, zakaj je bil ustvarjen.

Ena najbolj neverjetnih stvari, o katerih sva se pogovarjala? Trenutno znanstveno razumevanje nastanka sveta ni le v skladu z zgodbo iz Prve Mojzesove knjige, pač pa ga je razvil katoliški duhovnik!

Georges Lemaître je bil belgijski duhovnik, fizik, matematik, astronom in profesor fizike na Katoliški univerzi v Louvainu. Leta 1931 je predlagal zamisel, da se je opazovano vesolje začelo z eksplozijo enega samega delca v določenem trenutku, kar je teorija, ki jo danes sprejemajo skoraj vsi astronomi in jo poznamo kot teorijo velikega poka.

"Katoliški duhovnik je prišel na idejo, da se je svet začel v določenem trenutku," sem rekla. "Kateri trenutek je bil to, kaj misliš?"

Sin je za trenutek pomislil, nato pa dramatično ugasnil luč ob svoji postelji. Hitro jo je spet prižgal in rekel: "Bodi luč! Veliki pok! Uf, v Prvi Mojzesovi knjigi dejansko piše o znanosti!"

Oba sva bila zadovoljna s tem sklepom najinega pogovora; on je bil zadovoljen z mojo razlago, jaz pa sem bila vesela, da je razumel, kako sta Sveto pismo in znanost povsem združljiva.

Najino razpravo sem končala tako, da sem ga opomnila, naj me le pocuka za rokav, če ima še kakšno vprašanje o tej temi. "Če ne bom poznala odgovora, ga vedno lahko poiščeva skupaj," sem dejala. "Veliko je ljudi, ki jih lahko vprašamo. Navsezadnje so bili številni veliki znanstveniki v zgodovini katoličani in mnogi so še danes."

Spomnila sem ga na p. Guya Consolmagna iz Vatikanskega observatorija, o katerem je bral, in na katoliške znanstvenike v knjigi, ki jo oba rada bereva: Genialno! 28 katoliških znanstvenikov, matematikov in izjemno pametnih ljudi.

Moj sin si želi postati znanstvenik, ko odraste, zato se mi zdi izjemno pomembno, da se o tem pogovarjava že zgodaj in pogosto. Prizadevam si, da bi se vedno zavedal, kako ima hkrati lahko rad Jezusa in znanost, ne da bi bilo med njima kakršnokoli nesoglasje.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.