Zakonca s sedmimi otroki in veliko kmetijo: “Delo in poštenost sta največji vrlini”

Blažka in Branko Šutar s Kladja nad Blanco sta si dom ustvarila na posestvu Brankovih staršev, kjer skrbita za veliko kmetijo in vzgajata sedem otrok: Franca, Ivana, Emo, Antona, Anemari, Viktorja in Alfija. Najstarejši ima 11 let, najmlajši pa dva meseca.

Kot pripoveduje Branko, je kot edini fant med tremi otroki odraščal z zavedanjem, da je edini, ki bo predal priimek svoje družine svojim potomcem in prevzel domačo kmetijo. "To me ni nikoli obremenjevalo, za to sem se odločil z veseljem," pripoveduje. Tudi Blažka izhaja z manjše kmetije, kmečko delo ji ni bilo tuje, predvsem je domačim priskočila na pomoč med počitnicami.

Kljub temu priznava, da je bil prevzem kmetije Brankovih staršev na začetku precej velik izziv. "Bila sva vržena v vodo, od naju pa je bilo odvisno, ali bova splavala ali potonila. Voljo do dela imava, tega naju ni bilo strah. Tudi ljubezen je naredila svoje in je bilo lažje. Sedaj je kmetovanje postalo način življenja. Ne predstavljam si, da bi bilo kako drugače."

Vsakodnevna opravila na kmetiji večinoma opravita sama, v delo se že vključujejo starejši otroci, pri večjih opravilih jim pomagajo sorodniki. "Ogromno pomaga moj brat Simon, ki je tudi krstni boter našim fantom," pove Blažka. Za zdaj še nimajo možnosti, da bi se lahko preživljali izključno s kmetovanjem. Odplačati morajo še stanovanjski kredit, zato je Branko poleg dela na kmetiji redno zaposlen. Opravlja troizmensko delo in oba z ženo povesta, da je sploh takrat, ko dela v nočni izmeni, zelo naporno. "Žena mi takrat zelo pomaga. Tudi večji trije otroci so že toliko stari, da popazijo na mlajše in podobno."

V prihodnje si tako želita še nekoliko povečati kmetijo, ki bi se ji lahko Branko poleg nudenja strojnih uslug posvetil v polnosti in na ta način preživljal družino.

Blažka v smehu pove, da so bili njuni skupni začetki pred 15 leti zelo romantični. "Že prvi dan, ko sva začela hoditi, bilo je že bolj proti jutru, ko smo se vračali domov, mi je najprej razkazal kmetijo in njihovo zemljo. Vprašal me je, ali bi mu nekoč pomagala na kmetiji. Privolila sem. Takrat še niti nisem dobro vedela, kaj me čaka, ampak obljubo sem držala."

Sicer sta že prej živela blizu drug drugega, toda zaradi šolanja v različnih krajih se nista srečala prav velikokrat. "Vsako poletje sva se videla na travnikih, ki jih imamo skupaj. Potem je naneslo, da smo se med študijem ob koncih tedna z ostalo mladino večkrat dobivali v gasilskem domu. Tam se je začela razvijati najina simpatija. Dostikrat sem ga čakala, ali bo prišel. Naposled se je opogumil in me vprašal, ali bi bila njegova punca. Vzela sem si nekaj dni za razmislek, nato pa le privolila," Blažka obuja spomine. 15-letno zvezo sta pred šestimi leti okronala še s poroko. "Poročila sva se na moj 31. rojstni dan," pove Branko.

Pred poroko je Branko, ki doma ni bil vzgajan v veri, tudi prejel vse zakramente. "Žal mi pa je, da nisem že odraščal z vero. V osnovni šoli sem bil med redkimi, ki niso imeli zakramentov. Čutil sem, da obstaja nekaj več. Drugi, ki so rasli z vero, so drugače gledali na svet, čeprav se niso odločili po lastni volji. Jaz sem vero sprejel prostovoljno. Danes grem rad k maši."

Starša sedmih otrok povesta, da sta si že na začetku skupne poti nekoč želela ustvariti veliko družino. "Prav vsi so bili zaželeni." Ko so se rodili prvi trije otroci, so živeli v skoraj dve stoletji stari hiši, ob selitvi v nov dom pred štirimi leti pa so dobili več prostora.

Pravita, da sta obkrožena z ljudmi, ki lepo sprejemajo številčnost njihove družine. "Vsi sprašujejo, ali bomo imeli še kakšnega," pove Blažka, medtem ko v naročju pestuje dvomesečnega sinka. Branko pa doda: "Kaj bo, ne vemo, s prihodnostjo se ne obremenjujemo preveč."

Pred kratkim so v domači župniji krstili najmlajšega družinskega člana. "Še en dan prej sva bila z Alfijem v bolnišnici, imel je virozo in bil nekoliko dehidriran. Ko pride do kakšne nepredvidljive situacije, nastane težava. Mož je bil sam doma z ostalimi otroki, na pomoč je priskočila moja mama." Hkrati je hvaležna tudi tašči in svakinji, ki sta pomagali, ko je bila v porodnišnici. Zaveda se, da je težko obvladati toliko otrok, zato nerada koga obremenjuje z varstvom. "Tako število otrok je kar izziv obvladati. Jaz to naredim z levo roko, ker sem z njimi vsak dan, kdo drug pa bi imel morda več težav."

Zakonca priznavata, da si večdnevnega dopusta ne morejo privoščiti, njihovo družinsko življenje se vrti okrog dela na kmetiji. "Ne zdi se nama prav, da bi obremenila nekoga, da bi poskrbel za toliko glav živine. Poleg tega je kar stalnica, da gre kaj narobe, ko nas ni. Tudi midva ne bi bila sproščena, ves čas bi razmišljala, kako je doma."

Letos poleti so si tako nekajkrat privoščili enodnevni oddih v toplicah, skupaj obiskali kmetijski sejem in se odpravili na krajše izlete v okolici, kar otrokom ostaja v lepem spominu. Največ pa se družijo ob najrazličnejših opravilih na kmetiji. Zakonca imata ob vsem delu zelo malo časa drug za drugega, največkrat takrat, ko otroci spijo.

Na njihovi kmetiji se ukvarjajo z vzrejo bikov pitancev, v hlevu imajo med 45 in 50 glav goveda. Obdelujejo 30 hektarov obdelovalne zemlje, dobršen del imajo v najemu. "Marsikdo potarna, da je kmetijstvo preveč oteženo z birokracijo. Nama to ne predstavlja večjih težav in vse tudi ni tako slabo. Izjemno slaba stvar pa je, da je posamična enota v kmetijstvu zelo slabo plačana. Toda midva bova vztrajala, sva še mlada in zagnana, v kmetijstvu je smisel. Hrano zase bomo pridelali, pa čeprav na roke," svoj pogled na trenutno stanje podeli Branko.

Za prihodnost svoje kmetije si želi, da bi prešli na strojno krmljenje, kar bi jim močno olajšalo delo. "Je pa to velik finančni zalogaj in zahteva tudi prenovo hleva. Pred nekaj leti smo že izboljšali in zamenjali stroje."

Blažka je po rojstvu otrok ostala doma. Poleg skrbi za otroke tako nanjo pade tudi velik del kmečkega dela. "Ogromno je razmišljanja, kako se organizirati, da mi uspe vse postoriti, sploh zjutraj. Med šolskim letom vstajam ob pol petih zjutraj, da do šestih, ko zbudim starejše otroke, opravim večji del opravil v hlevu. Ko jih pobere šolski kombi, končam delo v hlevu, nato zbudim še mlajše otroke in jih odpeljem v vrtec," opisuje jutranje dogajanje v njihovi družini.

Kaj pa je trenutno njun največji izziv pri vzgoji sedmih otrok? "Med prvimi tremi in mlajšimi štirimi otroki je kar nekaj starostne razlike. Večji so vzor mlajšim. Večji že vstopajo v najstniška leta, tako da je treba biti kar potrpežljiv. Z otroki se je treba veliko pogovarjati, sploh z večjimi, ki že razumejo, da je treba tudi pomagati, sploh ko je mož v službi. Vejo, da ko grem v hlev, ne morem biti z njimi. Takrat se zamotijo med sabo. Velikokrat gredo tudi z mano in mi pomagajo po svojih zmožnostih. Najmlajši pa je še tako majhen, da ves čas potrebuje nekoga ob sebi. Ko je mož doma, gre vse hitreje in je lažje."

Blažka priznava, da jo začetek novega šolskega leta navdaja z nekaj nelagodja. "Večji trije otroci imajo vsak svoje dejavnosti. Malo me je strah, kako bomo to izvedli, saj jih je treba povsod peljati. Najstarejši trenira nogomet, drugi sin igra harmoniko, starejša hči bo šla letos prvič v glasbeno šolo, želi igrati klavir. Kar velik izziv bo, kako dopoldne postoriti vse delo doma, popoldne pa poleg varstva otroke razvoziti na dejavnosti. Verjamem pa, da ne bo težav, ko se bomo navadili na ritem."

Kakšno popotnico želita dati svojim otrokom? "Otrokom večkrat pravim, naj spoštujejo svoje roke in jih tudi uporabljajo. Naj razmišljajo s svojo glavo in bodo pošteni. Za dobrega delavca se vedno najde prostor. Mislim, da sta delo in poštenost največji vrlini, vsega ostalega se lahko še priučimo. Pa seveda spoštovati se med seboj. Naši otroci niso za nič prikrajšani, jim je pa marsikaj dano v drugačni obliki kot ostalim." Prepričana sta, da bodo njuni otroci ob odraščanju na kmetiji dobili dobro popotnico za življenje. "Znali bodo delati, pa tudi domače znanje je dragoceno."

Blažka pa dodaja: "Velikokrat jim rečem, naj se imajo radi, tudi ko mene več ne bo. Seveda je normalno, da se kdaj tudi sporečejo, vendar je pomembno, da se tudi pobotajo. Večkrat me kdo vpraša, ali so otroci med seboj kaj ljubosumni. Jaz ne opazim, niti med njimi ne delam razlik. Želim si, da tudi oni ne bi delali razlik med svojimi otroki, ko jih bodo imeli."